Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ZA UŽITEK IN MISEL V MUZIKAH (3528 bralcev)
Četrtek, 4. 2. 2010
Miha Zadnikar



Bližajoči se kulturni praznik v deželi je lepa priložnost za nekaj grenkih vprašanj in ugotovitev. Že nekaj desetletij se nam tako zastavlja vprašanje, zakaj pogosto prihaja do nesmiselnih in škodljivih sporov na poljih muzike, na poljih, ki nam sicer dajejo toliko zadovoljstva in veselja do življenja. Prav zdaj v teh tednih pa je videti, ko da nas tudi ti in takšni spori pehajo nekam globoko v preteklost. Završalo je v Menzi pri koritu, v tem odličnem metelkovskem prostoru, klubu, koncertni dvorani: Premalo podatkov in verodostojnih informacij iz ozadja imamo, da bi lahko ocenjavali trenutni ideološki razkol, a je iz brbotanja na sceni moči razbrati, da bi se akterji lahko med seboj povsem preprosto dogovorili, če bi le predolgo ne vztrajali v netransparentnem, neurejenem razmerju. Pustimo danes ob strani še usahli RSQ, tudi to je druga zgodba. Toda kar zadeva glasbeno revijo Muska in njeno drastično ukinitev, je stvar precej bolj jasna.

Gre za udar tako imenovanih klasikov v najširšem pomenu izraza, ki sega bolj na področje raznega mainstreama in podleganje podlejšim pravilom igre kakor v samo – nič krivo – klasično glasbo. O klasikih lahko pišemo z mirno vestjo, ker smo jim svojčas bili že precej blizu, jih prepoznali in razkrinkali. Oglejmo si njihovo mentalno podobo. V bistvu so si identični, pa najsi gre za klasično glasbo, jazz ali tudi kaj drugega. Druži jih silno nagnjenje do birokratskega ravnanja in vmešavanja v zadeve drugih. Silno zanimivo je, da so k birokraciji zelo nagnjeni nekateri skladatelji. Ugotavljamo, da so to tisti in takšni, ki sploh ne komponirajo, ampak zgolj pišejo muziko. Zadev torej ne počnejo iz veselja, pač pa zato, ker so jih po naključju – ali pa ne: morda so nezavedno hlepeli po oblasti v kulturni politiki!? – ker so jih kratko malo študirali. Študirali pa muzičnih reči niso zares, poglobljeno, z ljubeznijo in užitkom, z zvedavostjo do širnih glasbenih poljan, ampak tako, da so jih čimprej in zlahka zaključili. Na lepem so spoznali, da ne bodo veliki skladatelji, zato so si raje nabrali številnih funkcij, začeli kopičiti nagrade, se usedli na stolček oziroma na več njih, začeli krojiti kulturno politiko in mešati drek. Navsezadnje so se lotili še najširše in najbolj poglobljene možne glasbene revije – Muske. Seveda so med klasiki izjeme, a te so tiho, ustvarjajo in se bojujejo po svoje. Klasičen svet je silno lep, a tudi krut, to je znano dejstvo. In malo je v njem tistih, ki klasičen svet pojmujejo kratko malo kot enega izmed možnih muzičnih svetov.

Oglejmo si tisto klasično področje, ki je poslušalki, poslušalcu nemara najbližje – svet orkestrov in dirigentov. Med slednjimi je zelo malo takšnih, ki iz svojega dela izžarevajo spoštovanje do vse glasbe kot takšne. Še redkejši so takšni, ki se jim po načinu in slogu dela pozna, da verjamejo v vso glasbo kot takšno. Še manj jih je med živimi. Takšna dva sa bila, denimo, Leonard Bernstein in Carlos Kleiber. Z njima je bilo užitek delati, tudi orkestri so pod njunim vodstvom zveneli dostopno, odprto, prezentno, nazorno, kot vsak dober bend. Omenjena dva – sicer večkrat in razumljivo razglašena za čudaka – sta dokazala, da klasičen svet ni nujno ločen od drugih glasbenih svetov. Večina pa postavlja ločnice, meje, ustrahuje, vlada , reže in kroji. V umetnosti je verjetno zelo malo tako rigidno postavljenih meja, kakor je meja med klasično in neklasično glasbo.

Večina med tistimi birokrati, ki se jim ne posreči, biti skladatelj, kaj šele, da bi znali uživati v muzikah, večina takšnih se postavlja po robu vsakemu drugačnemu pojmovanju – kratko malo ne prenesejo ljudi, ki se nenehno učijo, znajo misliti glasbo in v njej tudi uživati. Slednjih pa je bilo med pišočimi za revijo Muska za naše razmere zelo veliko. Smola je bila tudi v tem, da se je lokalna depandansa Glasbene mladine, tega sicer čudovitega podjetja marsikaterih možnosti, oprijela birokatske revolucije propadlih skladateljev (da ne bo nesporazuma: propadli skladatelji so propadli predvsem zato, ker so ničvredni kot ljudje) in ni znala prisluhniti tako rekoč svojim lastnim otrokom. Ta zadeva se je vlekla kar krepka desetletja. Že na Dunaju je organizacija Glasbene mladine povsem drugačna. Ko si tam mlad in vzameš njihov abonma, je to lahko doživetje, ki si ga zapomniš za vse življenje. Zveni nekako tako, kot vsebina nekdanje revije Muska: Seveda imaš odprte vse dopoldanske generalke slavne Dunajske filharmonije; naslednji teden je v mestu Anthony Coleman in Glasbena mladina te ročno popelje na njegov koncert, kjer lahko spoznaš, kako se danes dela jazz. Meseci v šolskem letu minevajo, dunajska Glasbena mladina pa te organizirano in s strokovnim vodstvom popelje na balkanski žur, med pankerje, metalce, v studio k improvizatorjem ali k tovarišu Fenneszu, kjer se lahko poglobiš v žičke, kompjuterje, vijačenje in brnenje, za otroke je rezerviran en koncert festivala svetovnih godb ...

Pa tudi prizorišča so različna – zveš, kaj je koncertna dvorana, kaj je klub, šotor, cerkev, kaj špelunka in kaj ustvarjalni atelje. Zveš, kaj je akustika, kaj elektroakustika in kaj elektrofonija. V enem samem letu imaš na voljo abonma, ki ti predoči vse glasbene širjave. Z malo truda bi bila reč izvedljiva tudi tukaj. A raje ne, raje je treba uničiti še Musko, papir, na katerem je pisalo in bilo videti, kaj vse se lahko dogaja na glasbenem polju, na kakšne vse načine je mogoče igrati in kje vse se dogajajo muzike. V živo so to spoznali kvečjemu tisti otroci izpred let, ki so imeli srečo, da jih je zvedavi učitelj popeljal isti dopoldan v Cankarjev dom in na Metelkovo. Morda ima kdo srečo še doma, da mu odprejo Radio Študent, ga popeljejo v svet starih vinilk, ali da ga v rosnih najstniških letih foter ali teta povabita na koncert Jamesa »Blooda« Ulmerja. Vse drugo je sivi mrak, plehko downloadanje, zbegana mladost. In na drugi strani surovo nepremišljen birokratski zamah, ki iz ministrske hiše, torej le sto metrov daleč od Metelkove, najširše ponudnice raznolikih muzik, dela velikansko in nepopravljivo škodo, ko takole zviška ukine Musko. Z novimi, strožjimi razpisnimi uzancami seveda tudi musko kot tako, ne samo revijo, da ne bo pomote.

Iz ministrske stavbe, kjer kraljujejo skladateljska frustracija in njihove birokratske priležnice, bo v ponedeljek prišla zapoved o dnevu kulture in širnem obisku raznih prireditev. In spet bodo fantje iz Gabrijela oziroma od Jazza v Cerknem edini, ki nam bodo upravičeno in iz srca pisno zaželeli vse najboljše za kulturni praznik. To pa bo tisti dan tudi edina spodbudna pošta. Z željo, da Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije v teh prazničnih dneh transparentno razbije ozko glasbeno kliko v svoji bajti, reši Musko, razmisli, kaj početi z Glasbeno mladino in naposled postavi strokovno glasbeno komisijo, ki ustreza realističnemu stanju muzičnih stvari v državi,

se pod današnji Terminal podpiše Miha Zadnikar.



Komentarji
komentiraj >>

Re: ZA UŽITEK IN MISEL V MUZIKAH
smeh [25/03/2010]

joj joj, človek se lahko samo smeji - koliko pretencioznih neresnic v enem samem tekstu. Avtorju svetujem, da naj v prihodnje raje dvakrat prebere, kakšne ideološke neumnosti so se mu zapisale.
odgovori >>

Re: ZA UŽITEK IN MISEL V MUZIKAH
mitja r. [09/02/2010]

Miha, hvala! Upam samo, da bo tudi kaj zaleglo.
odgovori >>