BILK, VORTEX MAGNOLIA, 4. 2. 2010; Klub Gromka- Metelkova mesto, Ljubljana
* Na neodvisni glasbeni sceni se vselej pojavljajo zasedbe, ki izkazujejo nedvomno kvaliteto, a kljub odlično zastavljeni osrednji panogi - to je glasbi - ostanejo karierno povsem nepretenciozne. Ta danost se nemalokrat odrazi tudi v sami zvočni podobi, ki nima trdnih meril in obremenitev. Pred leti se je z velikim zamahom pojavila zasedba Bilk, ki je presenetila s svežim pristopom in nekonvencionalnimi idejami. Njihova različica plesne glasbe v živi izvedbi se je neobremenjeno razpenjala med različnimi žanri sodobne popularne glasbe.
Leta 2006 je domača založba Moonlee izdala njihov prvenec 'This Bilk is Radioactive', ki je kronal vehementni začetni zagon tega kolektiva. A kasneje se je tej zagrebški trojki dogajala klasična zgodba podzemne zasedbe, ki vse težje kombinira službene obveznosti svojih članov s kontinuirano ustvarjalno in koncertno dejavnostjo. Bilk so pred časom uspešno zasedali tudi odre slovenskih klubov, a je po nekajletnem premoru njihova prisotnost skoraj pozabljena. Prav zaradi tega je tokratni nastop v klubu Gromka pomenil poslastico za glasbene gurmane, ki se gibljejo na presečišču plesne in rokerske godbe. Izkazalo se je, da je tovrstnih navdušencev v Ljubljani zadosti, da prijetno napolnijo razširjeno domovanje kluba Gromka.
Ko so bila s standardno enourno zamudo vrata kluba končno odprta, je po dokaj hitrem postopku oder zasedla skupina Vortex Magnolia, nekakšen stranski odvod zasavskih We Can't Sleep at Night. V tej inkarnaciji se pojavljata dva izmed treh članov, opremljena z najnujnejšim - kitaro in bobni. Zasnova njunega nastopa ter improvizirana postavitev nakazujeta na sproščeno in neobvezujočo naravo surove zvočne podobe. A tudi sama glasba se zdi kot svojstven odvod od lastne matične zasedbe, ki namesto strukturiranega indie rocka formo prepušča živi intuiciji. Komadi so nedodelani, njihova izvedba pa poljubna in skoraj ludistična. Tako je rokersko tkivo občasno prekinjeno s sintetično podlago ali nenadejanim hrupom. A obstoječi nastavki bi vsekakor potrebovali konkretno nadgradnjo, čeprav je v svoji neuigranosti in prvinskemu zagonu duet na odru deloval izjemno simpatično.
Pravo nasprotje nedokončani podobi Vortex Magnolie so že na prvi pogled predstavljali glavni nastopajoči, ki so brez večjega obotavljanja prevzeli oder po odhodu razvnetih rokerjev. Kolektiv je svojo postavitev že v povsem vizualnem smislu predstavil kompleksno. Kontrolni pult klaviaturista in programerja na levi je bil prepreden z različnimi kabli, ki jih potrebuje za svojo pozicijo melodičnega motorja zasedbe. Drugi nepogrešljivi motor predstavlja trdna ritem sekcija v podobi bobnarja in basista, ki ustvarjata zanesljivo in nepredvidljivo podlago vsem nadaljnjim zapletom in razpletom.
Pri zasedbi, kot je Bilk, je skrajno fascinanten ravno njihov živi zvok, ki je v veliki meri povsem analogno sprožen, a je ob pomoči številnih efektov transformiran v lastne digitalno zveneče odvode. Če je bil začetek nastopa kljub vsemu malce tipajoč, kar za zasedbo z nerednimi nastopi ni nikakršno presenečenje, so po krajši tehnični nezgodi v podobi onesposobljenega kabla nemudoma ujeli udarno plesno linijo in popeljali občinstvo Gromke na nepozabno zvočno potovanje.
Polno uro so Bilk razbijali prej prisotno skepso o njihovi popolni neaktivnosti in izvajali izključno nove oziroma večinoma še nepoznane komade. Ti so idejno in žanrsko še nekoliko bolj razgibani od živahne plesne mineštre njihovega odličnega studijskega prvenca. Nekatere novejše skladbe so dodobra upočasnjene, začinjene s kompleksno ritmiko in brezkompromisnim digitalnim zvokom, ki je lahko nežen ali do skrajnosti hrupen. Mestoma se podajajo v diskoidne ritmične poljane, pa spet v poskočni funk, ter skozi občutja udarnega rocka prehajajo h konkretnemu drum'n'bassu. Predstavljena sta bila tudi dva izrazito vokalna komada, ustvarjena v premišljeno strukturirani pop maniri.
Dejstvo je, da Bilk v zatišnem času niso mirovali, pač pa predvsem ustvarjali. Na zalogi imajo glasbe za ploščo in še več. Preverjeni komadi iz albuma 'This Bilk is Radioactive' so tako prišli na spored prav ob koncu njihovega nastopa, ko je navdušeno razvneta in plesno navdahnjena publika slišala tri udarne plesne Bilk klasike. V klubu se je razvijala pravcata veselica, a sredi nje so Bilk zaključili svojo predstavo. Vrnili so se zgolj za kratek dodatek, kar pomeni, da so se odločili pustiti publiko pod odrom nekoliko zrajcano. Dobra taktika, ni kaj.
Po nekaj letih so Bilk ob vsej svoji nepretencioznosti dokazali, da obvladajo oder in da so v času navideznega mirovanja zapadli v neizmerni ustvarjalni zagon. Kaj je torej naslednja poteza? Po slišanem sodeč lahko ljubitelji njihove glasbe vsekakor napeto pričakujejo nov studijski udar ali kakršno koli drugo obliko javne objave novih komadov, ki sodeč po tokratnem nastopu ne morejo razočarati.
Pripravil Miha Colner
Komentarji
komentiraj >>