Poročilo s predavanja DPU
Četrtkovo predavanje v okviru Delavsko-punkerske univerze je postreglo s pronicljivo in duhovito analizo kompetenčnega diskurza. Poslušalci so bili deležni enkratne priložnosti, da se iz prve roke poučijo o slepih ulicah sodobnih teženj na področju vzgoje in izobraževanja. O Vsestransko kompetentni osebnosti je predaval dr. Damijan Štefanec, asistent za področje didaktike in kurikularnih teorij na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete v Ljubljani.
Za izhodišče je predavatelj vzel dve tezi, ki odgovarjata na vprašanje, kje naj bi izobraževanju v svoji dosedanji obliki spodletelo. Prvi očitek se glasi, da šola od učencev zahteva preveč faktografskega znanja, učenja na pamet. Takšen transmisijski pristop naj bi učence postavljal v povsem pasiven položaj. Drugi pogosti očitek pa meri na prešibko povezanost šole s potrebami trga dela.
Vprašamo se lahko, od kod se napajajo tovrstni očitki. Predavatelj je odgovor najprej poiskal v neoliberalnem pojmovanju vloge izobraževanja, ki se je pri nas uveljavil še zlasti z bolonjsko reformo. Po neoliberalni doktrini je izobraževanje storitev, šola pa podjetje, ki streže povpraševanju trga. Tako pri tvorjenju kurikula ni več pomembno, ali bo študent teoretsko usvojil svojo znanstveno disciplino, temveč ali bo usvojil znanje po meri trga. In prav na tej točki v diskurz vstopijo kompetence kot vsesplošni odgovor, ki naj bi razrešil vse omenjene zagate.
Le z razvijanjem kompetenc, pravijo zagovorniki, naj bi šole uspele držati korak s časom, to pomeni z zahtevami trga. Treba je zagotoviti, da bodo učenci pripravljeni na nenehno spreminjajoče se potrebe, da bodo v šolanju razvili vsakovrstne kompetence, od informacijskih do socialnih in podjetniških, še zlasti pa kompetenco razvijanja novih kompetenc. Za nameček, učne vsebine je potrebno komercializirati.
Tovrstne težnje po temeljiti reviziji učnih vsebin in ciljev pa utegnejo imeti daljnosežne negativne posledice za izobrazbeni standard družbe. Predavatelj je poudaril, da omenjenih teženj ne najdemo samo v neoliberalnih tekstih, temveč so te že dlje časa prisotne v samem pedagoško-didaktičnem diskurzu. V njem se je že dodobra ustoličil mit, da je znanje nekaj, kar ima zelo omejen rok trajanja, češ: "kar je bilo še včeraj res, danes ne velja več". Torej: znanje ni dovolj, potrebno je razvijati kompetence.
Resnici na ljubo, pri omenjeni mitologiji je ideološka že sama delitev znanja na: 1.(zgolj) faktografsko, 2. proceduralno in 3. strateško znanje, pri čemer je faktografsko znanje apriori dojeto kot docela prazno in popolnoma nesmiselno - je znanje, ki ne služi ničemur, razen mučenju naših ubogih otrok. Čim pa je znanje tako razvrednoteno, njegovo mesto vse bolj učinkovito zaseda koncept kompetenc.
Šele skozi kompetence naj bi znanje postalo uporabno, po drugi strani pa je odvečno vse, kar je obče in abstraktno. Toda problem je v tem, da koncepta kompetenc sploh ni možno kritizirati. Vsi se strinjamo, da smo proti nekompetentnosti. Za zagovornike so kompetence že po definiciji vsevključujoče - karkoli manj od tega, ne bi bilo kompetenca. Zato se je protislovno spraševati, ali kompetence zadoščajo. Opisana semantična neprosojnost pa je ravno pogoj ideološkega učinkovanja te kompetenčne formule.
Po mnenju predavatelja je potrebno podvomiti v tezo, da je tradicionalno dojeto znanje le pusto navajanje dejstev, ki lahko obstoji tudi brez razumevanja. Končna konsekvenca logike, ki predpostavlja marginalizacijo splošnega znanja in izobrazbe na račun kompetenc, ne more biti nič drugega kot to, da bo kakovostna izobrazba na voljo le elitam.
V četrtek, 11. februarja, DPU najavlja poseben program. Ob 17h bo na sporedu projekcija estonskega filma Razred, po kateri bo sledilo predavanje, posvečeno komentiranju filma in obravnavi družbenih učinkov, ki jih imajo primeri množičnih pokolov v šoli. O jalovosti pobijanja sošolcev bo predaval Dušan Rebolj, in sicer v Klubu Gromka na Metelkovi, s pričetkom ob 19.00 uri.
Poročilo je spisal Gregor Cerjak.