Sreda, 10. 2. 2010
Pia
Konec januarja je v Lutkovnem gledališču Ljubljana oder premierno zasedla animirana zvočna predstava Izgubljeni ton režiserja Petra Kusa. Stara kitajske legenda o razglašeni državi, ki ji manjka osnovni ton, je v predelavi Zalke Grabnar Kogoj zaživela tukaj in zdaj. Zaradi neverjetne domiselnosti izvedbe, sicer namenjene otrokom od šestega leta dalje, se je na družinskih pisanih sedežih gledališča čudilo in zabavalo tudi dosti manjše in dosti večje.
Dvojica Veliki in Mali sta ravno tako tudi glavna pola te odrske pravljice. Vladar Veliki je predstavnik odraslosti, otroški radovedni Mali, ki ga utelesi Miha Arh, pa skozi strukturo klasične junaške dogodivščine opravi iniciacijo ter sam postane Veliki. V iskanju izgubljenega tona mora prepotovati Ožgano pokrajino, Ledeni vrt in Gozdno pokrajino, od katerih vsaka predstavlja enega izmed letnih časov.
Te pokrajine pa niso sestavljene iz navadnih kulis - vse so hkrati tudi inštrumenti. Prav tako so vsa zanimiva bitja, ki v teh pokrajinah prebivajo, hkrati lutke in glasbila. Skozi potovanje glavnega junaka najprej v lončeni puščavi spoznamo zdolgočasenega Pajka, ki zna z nožicami odlično udarjati po strunah. V zaledeneli kovinski pokrajini se seznanimo s cingljajočo zaspanko Zimnico, ki nečimrno varuje svoj teritorij in vsakega prišleka spremeni v zamrznjene zvočne ledene sveče. V lesenem gozdu pa spoznamo Stonogo, ki ima boben namesto glave in ksilofonast trup ter nas prav lahko spomni na kako nervozno učiteljico glasbe.
Noben predmet na odru ni nefunkcionalen, vsaka goba, drevo, ledena sveča ali pa krava je tudi inštrument. Včasih celo več inštrumentov hkrati. Poln skritih glasbil je prav tako zvokomobil, triciklu podobno prevozno sredstvo, s katerim Mali v enem letu obkroži svet. Zvokomobil se lahko spremeni tudi v helikopter z zvočno uglašenimi propelerji, če pa izvlečemo sedež, nastane saksofon in tako dalje. S temi čudovitimi zvočnimi lutkami Kus nadaljuje svoj projekt Zvenečega mesta Evfonija, le da v kontekstu njegovih odrskih glasbenih pravljic izvirna glasbila čisto zares oživijo in zazvenijo.
Lutke in kulise so kljub svoji multifunkcionalnosti zelo simpatične in zaradi njih predstava dobi svojevrstno celostno estetsko podobo. Skoraj vsi predmeti na odru so reciklirani odpadni predmeti: zveneča goba je na primer nastala iz stare jeklenke, maske-piščali so iz starih plastičnih posod, na drevesih poganjajo plastenke in tako naprej. Predstava tako ni le paša za ušesa, ampak tudi za oči in predvsem domišljijo; vse te čudovite ideje spodbujajo h kaki domači kiparsko-glasbeni delavnici po odrskem vzorcu.
Trije animatorji ter Mali, ki edini ni reprezentiran z nobeno lutko, neprestano oživljajo vse te čudovito čudne skulpture in na njih igrajo. Petdesetminutna predstava je tako pravi koncert, ob kakovosti katerega niti odraslim spremljevalcem ni dolgčas. Energična glasba ima v predstavi pomen otroške spontanosti in igrivosti, ki je nasprotna strogi racionalnosti odraslih, ki se ne znajo več prepustiti iracionalnemu. Za razliko od odraslih, ki že a priori vse vedo in razumejo in jim tako ni treba nič spraševati ali poslušati, pa Mali po drugi strani ve, da je na pravi poti ravno tedaj, ko ničesar ne razume.
Med svojo pustolovščino Mali postopoma šele izoblikuje vprašanje, ki mu ga v obliki uganke razkrivajo bitja, ki jih na poti srečuje. Ker se zna čuditi in zares prisluhniti, uganko na koncu lahko reši. Sreča se s Požiralko, prečudnim stvorom iz odpadnih kasetnih trakov, ki požira zvočno nesnago, a ji zaradi preobilja le-te to ne uspeva več v zadostni meri. Najprej Malemu pošast požira samoglasnike, ko pa se ta z njo začne boriti, ga odbije z zvočno resonanco. Mali se je znebi šele, ko si zatisne ušesa in tako razreši uganko – osnovni ton je ravno tišina.
Kus glavno idejo črpa iz Quignardovega dela Sovraštvo do glasbe, kjer avtor tematizira izgubo tišine zaradi zvočne polucije kot hudo tegobo moderne civilizacije. Da lahko slišimo, potrebujemo tišino, saj zvok ni le kulisa, ampak je lahko tudi lepa in pomembna stvar. Tak pa lahko zvok postane le takrat, ko nastane iz tišine, ne pa ko se izgublja v splošni zvočni prenasičenosti, kjer nihče več ne sliši in ne posluša nikogar.
Tišina pomeni nov začetek, navdih, posluh. Je izvir glasbe same, hkrati pa tudi osnova medosebnih odnosov. Ta implicitna sporočila v predstavi vzgajajo malčke in njihove starše preko izredno domiselnega in duhovitega teksta, pa tudi preko čudovite glasbe in neprisiljene igre, ne da bi bilo to pretirano eksplicitno in didaktično moteče.
Tudi odrasli bi si morali večkrat ogledati lutke, saj smo prav mi tisti, ki jih glavno sporočilo obravnavane predstave najbolj zadeva. V svojem hitenju vzgajanja starši otroke velikokrat preslišijo, preslišijo celo sami sebe, tišino pa morajo potem iskati v škatlicah s tabletami. Upamo torej samo, da Mali, ko enkrat postane Veliki, ne bo mislil, da je vseveden in ne bo zapadel v ta začaran krog.
Lutke je ponovno vzljubila Pia.
Komentarji
komentiraj >>