Renata Radłowska

Renata Radłowska, rojena leta 1973, je bila poljski javnosti do nedavnega znana le kot novinarka Gazety Wyborczej, enega glavnih dnevnikov v državi. Že več kot deset let živi in ustvarja v Nowi Huti, predelu mesta Krakov. Leta 2004 je v mesečniku nowohutskega gledališča začela objavljati kratke zgodbe o tem delu mesta. V njih se je dotaknila predvsem življenj njegovih prebivalcev, njihovih radosti, žalosti, problemov, idej, kompleksov in občasnih ekscentričnosti. V letu 2008 je pri založbi Czarne, ki jo vodita znan poljski prozaik Andrzej Stasiuk in njegova žena, 19 njenih zgodb izšlo v knjigi pod naslovom Nowohutska telenovela (Nowohucka telenowela).

Današnja soseska Nowa Huta je sicer nastala kot projekt vlade Ljudske Republike Poljske. Predstavljala naj bi nasprotje Krakovu, edinemu mestu, kjer so se ljudje po vojni na referendumu v večini odločno uprli novemu komunističnemu režimu. To je bila velika sramota za vlado. Padla je odločitev, da kot nasprotje boemskemu Krakovu, mestu z dolgo tradicijo univerze in številnimi umetniki, zgradijo satelitsko industrijsko mesto. S tem bi v regijo privabili ljudi iz nižjih socialnih slojev.

Projekt se je začel leta 1949, na območju treh vasi v bližini Krakova, mesto pa naj bi postalo center težke industrije in s tem ideal komunistične propagande. Da so bili razlogi za gradnjo Nowe Hute predvsem ideološki in nikakor ne ekonomsko naravnani, je razvidno iz primera jeklarne Vladimirja Lenina. To so odprli leta 1954 in je postala največja jeklarna na celotnem ozemlju Ljudske Poljske. V svojih najboljših časih je tako zaposlovala približno 40 tisoč ljudi. Vendar pa je bila njena lokacija popolnoma neustrezna, saj so morali premog dovažati iz Šlezije, rudo iz oddaljene Sovjetske zveze, končni izdelki pa so bili potrebovani v povsem drugih delih Poljske.

Svetovno znan film Človek iz marmorja (Człowiek z marmuru) režiserja Andrzeja Wajde iz leta 1976 opisuje prav usodo gradbenega delavca iz Nowe Hute, ki pomaga graditi nov model socialističnega mesta.

Po padcu komunističnega režima je Nowa Huta dobila prizvok propadlega socialističnega projekta, prenapolnjenega s sivimi bloki in propadlimi industrijskimi objekti, polnega umazanije in kriminala. V zadnjih letih se je situacija začela spreminjati. S svojo socialistično preteklostjo Nowa Huta privablja mnoge turiste, obenem pa postaja vedno bolj pomembna tudi na kulturnem področju. Za to so zaslužni mnogi projekti, ki v zadnjih letih potekajo z namenom oživitve soseske.

Renata Radłowska v Nowohutski telenoveli opisuje avtentične zgodbe ljudi iz Nowe Hute, ki pritegnejo bralca predvsem s svojo preprostostjo. Zgodbe pustijo zabaven kot tudi grenak priokus, avtorici pa uspe prav iz vsake ustvariti nekakšen lokalni mit. Radłowska nam zgodbe le podaja, pripovedovalci pa so kar junaki sami. Pisateljica se izogiba omembi različnih ideologij; komunizem, socializem in podobni -izmi se pojavljajo ob strani. Sicer vplivajo na življenje ljudi, a nikoli niso v ospredju. V središču so sami ljudje in predvsem način, kako so si znali z domišljijo popestriti življenje v času, ko ni bilo denarja. Medtem ko zgodbe dobijo nekakšen mitičen pridih, pa se mesto samo pojavlja kot metafora za življenje pod komunističnim režimom. Mesto je antropomorfizirano, razmišlja in deluje po svojem šestletnem planu in pusti pečat na svojih prebivalcih.

V knjigi tako spoznamo različne ljudi, od Zofije, ki zbira osmrtnice, jasnovidke Talije, Janusza, ki je na stara leta začel pisati lahkotne ljubezenske romane in druge. Zgodbe so podane na specifičen način - vsak naslov vključuje tisto, kar je določenega človeka v življenju najbolj zaznamovalo. V knjigi so našle svoje mesto povesti z naslovi Albert, ki je odkrival Irsko, Janusz, ki je pisal jesenske ljubezenske romane, Zbyszek, ki ne gre nikamor, Jadwiga, ki je štela ljudi, Kristina in njeni sinovi direktorji in podobne. Zgodba Frančišek, ki je gradil dom za Zosio nam na primer predstavi pionirja Nowe Hute, ki je utopično mislil, da bo v stanovanjih, ki jih je gradil s svojimi rokami, kasneje živel skupaj z ženo. Pa se to ni zgodilo. Dobila sta slabše in manjše stanovanje, a sta bila kljub temu srečna. Zbyszek, ki ne gre nikamor je zgodba o možaku, ki celo življenje ni zapustil Nowe Hute, saj je trdil, da je tu vse, kar človek potrebuje za življenje. Posebna je tudi zgodba Zbigniewa, ki je vozil nowohutski taksi. Zbigniew je celo življenje trdo delal, da bi lahko ustregel vsem željam in potrebam svoje žene, ki je bila iz bogatejše družine in navajena udobja. V poznih letih pa se je odločil, da bo privoščil nekaj tudi sebi. To nekaj je bil avto, o katerem je dolgo sanjal. Da pa avto ne bi bil samo njegova razvada, je moral nečemu služiti. Tako je uvedel eno prvih taksi služb v Nowi Huti, obenem pa je služil ženinim potrebam in jo, vedno ko si je zaželela, vozil na izlete, v trgovine in do sorodnikov. Vsaka zgodba zase je tako prikaz življenja, ki se zdi morda navidez povprečno, a se izkaže za posebnega.

Nocoj bomo pobliže spoznali zgodbo z naslovom Roman, ki je bil na vse ponosen.