Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MASSIVE ATTACK: Heligoland (Virgin, 2010) (ponovitev 23.02.2010 ob 00.30) (2500 bralcev)
Torek, 16. 2. 2010
goran



*
Breme, ki ga s seboj potegne status ene najbolj kultnih in posebnih sodobnih glasbenih zasedb, bržkone ni lahko. Je še toliko težje, če publiko z vsakim albumom navadiš na nekaj povsem drugačnega, novega, zanimivega. A kot kaže, znajo osupljivi bristolski narko prvaki Massive Attack to breme obrniti sebi v prid, saj tudi z novim, petim studijskim albumom ponujajo vse tisto, s čimer so nas očarali v svojem več kot dvajsetletnem obstoju. Res da 'Heligoland' na prvi posluh ne osupne z inovativnostjo prvenca 'Blue Lines' ali pa prelomnega 'Mezzanine', dveh od albumov, ki so definirali devetdeseta leta minulega stoletja, toda ta hip bi na samoten otok kljub temu vzel prav nov album.

Massive Attack je eden tistih bendov, ki je že v samem začetku presegel okvir delitev na mainstream in alternativo. MTV-jevo intenzivno predvajanje singla 'Unfinished Sympathy' v začetku devetdesetih je skladbo praktično čez noč postavilo za himno cele generacije kolikor toliko angažiranih sledilcev muzik. Atributi mainstreama in undergrounda Bristolčane spremljajo vse do danes, skupaj z njimi pa jih spremlja tudi pogosta kontroverznost. Svoj uspeh spretno izkoriščajo za dobrodelnost - s katero ne iščejo samopromocije in Nobelovih nagrad -, kamen spotike pa aktualnim vladarjem vselej nastavljajo s svojo kritično politično angažiranostjo. Poskusi diskreditacij zasedbe s fabriciranimi aferami zato ne presenečajo. Ta podtikanja pa le še povečujejo veljavo Massive Attack ter utrjujejo njihovo priljubljenost pri privržencih. Konflikti so žal tudi reden spremljevalec odnosov med člani zasedbe. Že med snemanjem albuma 'Mezzanine' je vsled (glasbenih) nesoglasij sodelovanje prekinil ustanovni član Andrew 'Mushroom' Vowles, trenja in medsebojna odtujenost pa so s prihodom novega tisočletja naznanila še razhod Roberta '3D' Del Naje in Granta 'Daddy G' Marshalla. Najbrž lahko to pripišemo dejstvu, da gre pač za močne individualiste, deloma pa kar tipičnemu družinskemu »ljubim/sovražim« konceptu.

Posledica razhoda se je reflektirala v predzadnjem albumu ‘100th Window'. Pod tega se je skupaj s (stalnim) producentom Neilom Davidgeom podpisal le 3D, glavna pomanjkljivost v očeh fenov pa je bila opustitev reggae, hiphop in soul korenin, s katerimi so Massive Attack v preteklosti povili značilno bristolsko mešanico karibskih in britanskih tradicij. Vrzel v bristolskem downtempu je povzročil še Trickyjev odhod onstran Atlantika in njegova vrnitev k punk-rockovskim koreninam ter seveda neaktivnost zasedbe Portishead. Slednji so se pred slabima dvema letoma sicer vrnili, a nov izumetničen izdelek je bil le še medel odsev prvih dveh albumov. Vsi upi so bili tako ponovno naloženi na ramena zasedbe Massive Attack, dober obet pa je bila ponovna koncertna aktivnost Daddy G-ja in napoved njegovega sodelovanja pri snovanju novega materiala. In očitno je prav njegova vrnitev tisto, kar zaznamuje ploščo 'Heligoland'. Dvojec je namreč ponovno uspešno stkal vez s karibsko, črnsko, soulovsko senzibilnostjo.


Po stari 3D-jevi perfekcionistični navadi se je tudi izid novega albuma močno zavlekel. Bojda so tokrat opustili za album in pol materiala; menda so se ga vsled koncertnega preigravanja preprosto naveličali, ali še raje - oboževalcem pač niso želeli ponuditi že izpetih skladb. Res, da so na zadnjih koncertih - tudi lani v Križankah - že preigravali material s 'Heligolanda', a te skladbe so sedaj dobile bolj dodelano podobo. Potem ko je album '100th Window' vokalno zaznamovala predvsem Sinead O'Connor, enega od presežkov novega albuma ponovno odprejo sodelovanja z več vokalisti. Za najuspešnejšega se v skladbi 'Girl i love you' ponovno izkaže veteran in dolgoletni sodelavec zasedbe, Horace Andy. Nič bistveno slabše ni niti sodelovanje s prvim grlom downtempo muzik, Martino Topley-Bird, pa Hope Sandoval, Damonom Albarnom, Tundejem Adebimpejem in Guyem Garveyjem, ki se v slogu Davida Sylviana potopi v za Massive Attack precej netipične zvočne abstrakcije. Kakopak ne umanjkajo niti vokalni prispevki vedno suverenih Del Naje in Marshalla, ki glasbi vtisnejo tisti prepoznavni, hipnotični, zakajeni pečat. Gre za skladbe, ki ne puščajo niti najmanjšega dvoma o njihovih avtorjih - ustvariti so jih preprosto sposobni le Massive Attack.


Ob nedvomnih favoritih 'Girl i Love you', 'Paradise Circus' ter 'Splitting the Atom', ki sodijo v sam vrh najzanimivejših dosežkov zasedbe, tudi vsak od preostalih sedmih naslovov pripoveduje svojo zgodbo. Njihova kombinacija z dejstvom, da so skladbe nastajale v precej različnih obdobjih je razlog, da je album bolj kot kohezivna celota slišati kot zbirka skladb. Sicer izjemnih, sofisticiranih skladb s karakterjem, ki pa so si enostavno preveč različne, da bi tvorile neko zaokroženo celoto. Na albumu 'Mezzanine' je nekaj skladb podrejenih prav vlogi nekakšnega veznega tkiva, tokrat pa je vsaka skladba pravzaprav zaključena celota. Ali je to dobro ali slabo, bo presodil vsak sam, a negodovanje nad izjemnimi skladbami bi bilo vendarle malce smešno. Sicer pa smo podobnega početja vajeni že s prvih dveh albumov zasedbe. In če takrat vsled uporabe semplerjev, sekvencerjev in drugih elektronskih inštrumentov ni bilo nobenega dvoma o studijskem poreklu zasedbe, se z novim albumom forma nagiba v bolj konvencionalen bendovski kontekst. Znotraj tega pa se kljub izrazito minimalističnim aranžmajem odpre širok prostor zanimivim subtilnim domislicam. Zdi se, da je presežek ujet prav v navidezni enostavnosti, ki že po prvem poslušanju obstane v ušesu in se z vsakim vnovičnim poslušanjem tam le še utrdi.


Besedila odpirajo preplet spiritualnosti, mladostniške zaljubljenosti, ironiziranja, zaslepljenosti in sprijenosti sodobne družbene realnosti, sprijaznjenosti z minljivostjo, samozavedanja, pa seveda referenc na droge in hedonizma. Nad vsem skupaj visi mračnjaško, mestoma tesnobno razpoloženje in občutek alienacije, izolacije, ki pa v mojstrskem slogu Massive Attack obenem ponuja pomirjujoč, prijeten občutek. In če kdo zna melanholičnost, dramatičnost in epskost kanalizirati v nepretenciozno formo, ki se ne ujame v pasti patosa, je to prav bristolski dvojec. 'Heligoland' tako potrdi, da Massive Attack ni le eden najpomembnejših britanskih bendov devetdesetih let minulega stoletja, pač pa nedvomno tudi eden pomembnejših bendov v novem tisočletju. Sedaj pa le poguglajte izvor naslova albuma.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>