Med letoma 1995 in 2006 je bila evropska regija priča strmo naraščajočemu trendu fleksibilizacije delovnih razmerij, kar je vodilo k veliki rasti zaposlitev s skrajšanim delovnikom ter zaposlitev za določen čas, ki pogosto ne vsebujejo zadostnih socialno-varstvenih elementov. Leta 2006 je bilo v Sloveniji le 30 odstotkov vseh delovnih razmerij, sklenjenih za nedoločen čas, na katerega so vezane nekdaj samoumevne pravice do plačane malice, dopusta, bolniške, porodniške, prevoza, regresa, trinajste plače, prispevkov za zdravstveno in socialno varnost ter enotedenskega subvencioniranega letovanja v Domu rudarjev v Fiesi.
Vlada odgovarja, da bi dodatne obremenitve delodajalcev zamajale ekonomijo, ki že tako komaj dohaja globalno konkurenco. Namesto da bi se praskala ob projekciji ponavljajočega trenda, po kateri bodo prilivi v pokojninsko blagajno čez leta zanemarljivi, saj bo delovna masa sestavljena iz armade prekernih posameznic in posameznikov, brez leta delovne dobe ter vloženega evra na pokojninskem ali zdravstveno-zavarovalnem računu. Isti armadi pa se medtem postopoma pridružujejo tako imenovani “zaposleni– revni”, ki smo jih, zaslepljeni od konjukture in navidezne podalpske zgodbe o uspehu, spoznali v Muri, Gorenju, Mipu, Steklarski Novi in drugod. Plačilne liste s 450 evri neto v njihovih rokah ali neizplačani prispevki za pokojninsko varnost so dokaz, da je lahko tudi redna zaposlitev ne-varna.
Mednarodna organizacija dela v enem svojih poročil navaja, da se Evropa sooča z izzivom regulacije naglo razvijajočega se trga dela na stari celini v globalnem okolju. Konkretneje z vprašanjem, ali bodo »policy-makerji« prisluhnili pozivom delodajalcev po dodatni »fleksibilizaciji« dela in delovnih razmerjih, ali pa bodo svoje upe položili na koncept »varne fleksibilnosti«: v deregulacijo obstoječih razmerij med fleksibilnostjo in varnostjo zaposlitve.
V letih, ki so za nami, je bil na področjih vzdržnosti dela, rasti, družbene reprodukcije in redistribucije virov storjen samo en korak, vreden trkanja po prsih. Pa še ta je zgolj simboličen. Še manj: zgolj semantičen. Namesto “fleksibilne varnosti” smo končno začeli govoriti o “varni fleksibilnosti”. Tu pa se delo šele začne. In se je. Z jagodnim izborom krizne socialdemokracije z izrazito liberalistično cvetico. Mitja Gaspari pove, da je študentsko delo napaka. Kmalu so oblikovana Svetlikova izhodišča za osnutek predloga Zakona o malem delu, v čigar dobre namene sicer ne gre dvomiti, gre pa dvomiti v pričakovane rezultate. Omejevanje študentskega dela in njegova širitev v populacijo upokojencev in brezposelnih??? Brez hkratne realne podlage za potrebno radikalno povečanje štipendijskega sklada in nabora prenočišč po dosegljivih cenah??? Malo delo – malo morgen!
Povprečna štipendija naj bi znašala 180 evrov. Življenjska košarica 562 evrov. Račun se ne izide, pa četudi je bila minimalna plača zvišana za dobrih 100 evrov. Za ta denar premier Pahor pričakuje, kot pravi, razumevanje sindikatov pri kasnejših posegih v delovnopravna in druga razmerja. Kot so na primer podaljševanje delovne dobe, že omenjana fleksibilizacija delovnih razmerij ali pa v ponedeljek na skupščini Zavoda za zdravstveno zavarovanje potrjen varčevalni program, ki naj bi, med drugim, ležalne dobe skrajšal za desetino.
Pahor ni dolgo čakal. Odločitvi o povišanju minimalnih plač je po le nekaj dneh sledila ugotovitev, da je slovenski trg dela srednjeveški. Ki pa ga bomo v postindustrijsko družbo pospremili z izhodno strategijo, ki je za sto evrov neto dobila ključ in odprla vrata fleksibilizaciji naše že tako načete varnosti.
Družbeno-ekonomski sistem, ki za lastno vzdržnost ne zahteva le kontinuirane, temveč kontinuirano potencirano rast, je obsojen na nestabilnost. Pri tem ni važno, ali ga izvaja levičar ali desničar. Zaradi dveh razlogov. Prvič: ker v Sloveniji v političnem vrhu levičarjev ni. Če se kdo zanj proglasi, se primite za “tošl in bejžte”. In drugič: famozna Blairova tretja pot, ki jo je pred leti naprej prodajal tudi Borut Pahor, na izzive današnjega časa nima odgovora. Imela pa ga je Margaret Thacher. Pred leti je na vprašanje o tem, kaj šteje za svoj največji dosežek, odgovorila: Tonyja Blaira.
Komentar je podpisal Lan.