* Johnny Spittles, v zadnjem času bolj znan kot Johnny Casino, nas zalaga z izvrstnimi glasbenimi izdelki že vse od začetka novega tisočletja. Ta tip je neumoren, neukrotljiv, če ne že malo nor. Vsako avstralsko mesto mu nudi spremljevalne glasbenike, sama velika imena avstralskega neodvisnega rock'n'rolla, ki se skrivajo za nazivom spremljevalnega benda The Secrets. Johnny ni le hiperproduktiven, saj zadnje čase vsako leto izda najmanj en studijski album, ampak slovi tudi po izjemni kreativnosti. Vse, česar se loti, si zasluži presežne označevalce, vsaj s strani tistih, ki so zaljubljeni v pristen, neizprosen rock'n'roll.
Prav nič drugače ni tudi v primeru živih posnetkov, ki so nastali na melbournški radijski postaji "3PBS" lanskega leta. Phil MacDougall, DJ na radiu "3PBS", ki vodi svoj program "Sunglasses After Dark", je veliki oboževalec Johnnyja Casinoja še iz časov, ko je bil slednji član divje rockovske tolpe Asteroid B-612. Ves navdušen je bil, ko je Johnny privolil v nastop pod okriljem vsakoletnega decembrskega "živega glasbenega vikenda", na najbolj pristni radijski postaji v Avstraliji. 3PBS temelji na načelu radia skupnosti. Funkcionira na principu zahtev in podpore svojih lastnih poslušalcev in predstavlja utripajoče srce tamkajšnje lokalne scene. Nastali so super posnetki, ki so jih seveda takoj podprli odgovorni pri superiorni avstralski rockovski založbi Off The Hip Records.
Tokrat je bil recept Johnnyjeve ekipe zelo enostaven. Izbrali so si 10 elementarnih skladb njihovega obsežnega živega repertoarja in jih rockovsko nadgradili v kompleksne, zaključene celote.
Ob Johnnyju so se ponovno zbrali odlični bobnar Cris Wilson, kitarist James Saunders in basist Michael Evans. Nad temi posnetki bodo najbolj navdušeni kitaristi, saj dovršena medigra med Johnnyjem in Saundersom narekuje tempo celotnega nastopa. Prehajanje od udarnejših skladb, k bolj lirično navdahnjenim je tekoče in spontano. V posnetkih se čuti prava neposredna moč benda The Secrets. Dinamična interpretacija balade "Can't Find My Way Thru the Door" je tehten dokaz, kako dovršena je tokratna Johnnyjeva ekipa, saj znajo zaokroženo zajeti čutno trpkost skorajda "croonerskega" momenta. No, skladbe kljub vsemu ne dosegajo zvočne kvalitete zadnjega studijskega albuma "I am Who I am Not Who You Want Me To Be", toda na trenutke so fantje zelo blizu. Zavedati se moramo, da je vse skupaj nastalo v enem šusu, brez kakšnih nasnemavanj. Prav zaradi tega smo lahko navdušeni tako nad zvočno kot tudi nad izvajalsko formo.
Lahko bi se na neki način celo strinjal s francoskim oboževalcem, ki je Johnnyju po enem od špilov v Parizu dejal, da The Secrets zvenijo kot Chuck Berry na LSD-ju. Tripovsko, mavrično, skoraj orkestralno funkcionirajo na teh posnetkih. Prav zato lahko damo samo kapo dol in se prepustimo čistemu poslušalskemu užitku. Kljub sterilnemu okolju radijskega studia je atmosfera na tem albumu resnično razvneta.
Johnny je poleg originalov izbral tudi štiri slogovno raznolike obdelave. Med izborom izstopa čutna in razdelana interpretacija Dylanove "The Ballad of a Thin Man. Prav tako uspešni so bili pri predelavi The Animals in njihove klasike "Outcast". Zanimivo je tudi, da si je Casino izbral skladbo Mary Weiss "Stop and Think it Over", ki so jo igrali tudi Cartwrightovi Compulsive Gamblers. Avstralska punk rock klasika "Messin With The Kid" zaključuje kratko in slastno poslastico. Nad takšno izvedbo bi bila brez dvoma ponosna celo Bailey in Kuepper. Kljub štirim obdelavam lahko rečemo, da gre za zanimivo glasbeno seanso Johnnyjevih The Secrets, ki se v prvi vrsti posveti izvedbeni plati rockovske poetike in tokrat ne stavi toliko na svoj mogočen avtorski potencial.
pripravil Brane Škerjanc