Četrtek, 18. 2. 2010
Nejc M.
Pisati o športu je križ. Trošenje tinte in utrujanje uma za nekaj manjvrednega, nepomembnega in trivialnega, kakor je danes obče obravnavan šport, je, če že ne heretično, pa vsaj tvegano početje. Neodvisno od načina, s katerim pisec poprijema to manjvredno in trivialno, se bo namreč, bržkone, njegovo pisanje znašlo na margini športnega, brez resnejše možnosti za širšo družbeno ali literarno afirmacijo.
V kulturi osmišljujoči se Sloveniji je tovrstno tveganje še precej večje in zato ne čudi, da se športna pisava oklepa predvsem publicističnih prijemov in prostorov. Če smo pošteni in če zanemarimo nekaj športnih motivov v domači literaturi ter denimo Čitanko Panini pesnika Uroša Zupana, potem moramo priznati, da je od zbliževanja manjvrednega športnega in visokega literarnega minilo že kar nekaj časa. Marjan Rožanc je bil pravzaprav edini domači heretik, ki si je do sedaj upal ne le obširneje pisati o športu na resnoben način, pač pa tudi postaviti paradigmo o športu kot nečem nizkotnem, postranskem, povsem na glavo.
Precej več kot dvajset let po tem, ko je Rožanc zakoličil zadnjo piko pod svoj športni esej, prihaja med nas njegov celotni opus pisanja o športu. Zbirka Maša dvajsetega stoletja, poimenovana po istoimenskem eseju, pod streho nekritično jemlje vse Rožančeve športne eseje, odlomke iz romanov in zapise. Tako heterogeno gradivo, ob sorazmerni kvantitativni skromnosti, vnaprej para rdečo nit zbirke, ki jo na koncu v najširšem pomenu besede označuje le še šport.
Toda kot vsebinska različnost esejev, zapisov in odlomkov pri bralcu pusti občutek nedoločljivosti, kaže hkrati tudi na pestrost vlog, ki jih utegne, bodisi v individualnem bodisi širšem družbenem kontekstu, odigrati šport. Od otroškega podenja za žogo, ki na najpristnejši način simbolizira narodnoosvobodilni boj v Ljubljani, preko religioznega pomena nogometa, do utopično-odrešilne moči kolesarstva.
V zelo grobem je pri Rožancu mogoče ločiti dva načina literarnega oziroma polliterarnega spoprijemanja s športom. Vloga športa v romanesknih odlomkih je subtilna, sekundarna. Šport je povzdignjen na nivo simboličnega ali okoliščine, ki določa primarno dogajanje. Le redko je športna dejavnost v prvem planu, in še takrat je moč govoriti, kot v spremni besedi ugotavlja Tomo Virk, o esejizaciji romana.
Nedvoumno središčno pozicijo kot predmet razglabljanja šport zavzema v esejih. Rožančeva esejistična lucidnost doseže športni vrhunec v Pervertiranem katolicizmu in Maši dvajsetega stoletja, kjer pisatelj športu na primeru nogometa jasno določi njegovo družbeno vlogo. Njegova misel pri družbenem vzpostavljanju športa ob tem zaide v območje filozofskega in sociološkega.
Rožanc povsem spremeni paradigmo o športu, oziroma v tem primeru nogometu, kot manjvredni, marginalni dejavnosti. Nogomet postavi v malodane metafizično središče, ki kot substitut ničejansko mrtvemu Bogu osmišlja novodobnega človeka. Še več, v razvrednotenem svetu fuzbal postaja edina referenca, referenca ki določa vse ostalo.
Avtor ob tem s pridom izkoristi zakonitosti eseja, ki dovoljuje sproščeno podajanje sodb, brez zahteve po njihovi resni argumentaciji. In misel, namesto, da bi jo v smeri utemeljitve poglabljal, širi. Splošnost si Rožanc privošči tudi v Pervertiranem katolicizmu, ko piše o predestiniranosti katolikov za kolektivne in protestantov za individualne športe. Ali pa v esejih o Planici, kjer se čudi nad paradoksalnostjo navdušenja zapečkarske in k množičnosti naravnane športne Slovenije nad ekskluzvističnim športom, kot so smučarski poleti.
Marjan Rožanc se je v svojem pisanju ukvarjal tudi s športnimi akterji. V svojevrstni karakterizaciji dveh nekdanjih zvezdnikov in avtentični tipizaciji nogometašev Rožanc na poseben način poveže publicistično in literarno, ne da bi se pri tem docela ponovno ujel v zanko eseja. Športnikove poteze, igra in karakter, ki že kar rožančevsko silijo iz območja igrišča, so popisane na inovativen in pronicljiv način. Brez športno-novinarske terminologije in hkrati dovolj navdahnjeno reportersko, da bi jih bilo, aktualizirane seveda, užitek brati tudi na športnih straneh časnikov.
Izdaja Maše dvajsetega stoletja skoraj dvajset let po avtorjevi smrti je sama po sebi simptomatičen pokazatelj pomanjkanja pisanja o športu na resnoben način. S širšim pogledom na šport in njegovo resnobnejšo pisateljsko obravnavo tudi ob drugi, zbrani, izdaji Rožančevi eseji, zapisi in odlomki dražijo zakoreninjene stereotipe. Športu, danes prepuščenemu ali popolni margini ali pa vulgarni komercializaciji, pa ponovno ponujajo literarno in esejistično roko. Morda mu jo bo še kdo, in potem izdaja Rožančevega pisanja o manjvrednem, nepomembnem in trivialnem, ne bo izzvenela le kot tržna poteza pred prihajajočim mundialom.
V drugo je z Marjanom Rožancem in Mašo dvajsetega stoletja šport pervertiral Nejc Marcen.
Komentarji
komentiraj >>