Pričakovali bi, da se bo svet dan po 40-ih smrtnih žrtvah, ki sta ju pridelala v zadnjem času najsilovitejša bombna napada v Bagdadu in Jeruzalemu, zavil v spoštljivo molčečnost, ki pritiče spominu na nedolžne civilne žrtve terorističnih reakcij na sodobno nepravičnost imperialističnih mednarodnih odnosov. Toda ne, kljub 40-im novim osmrtnicam na seznamu svetovne civilne kolateralne škode sodobni demokratični imperatorji, ki jih je danes tudi rimokatoliški poglavar Janez Pavel drugi pozval k politični odgovornosti in zahteval, da naj zajezijo pogubno spiralo sovraštva in nasilja, zgolj nadaljujejo svoj vojaški ples.
Ne glede na današnjo izredno zasedanje palestinskega kabineta premierja Abasa in ne glede na današnje pomenljivo sporočilo britanskega zunanjega ministra Jacka Strawa, da skupaj z velikim bratom iz onkraj atlantskega Washingtona razmišljajo o krepitvi vloge Združenih narodov v Iraku, bodo namreč od napadov tako v Bagdadu kot v Jeruzalemu največ pridobili prav iraški in palestinski okupatorji.
Izredno zasedanje palestinskega kabineta in Abasova odločitev za prekinitev stikov s palestinskega statusa quo naveličanimi gibanji Hamas in Islamski džihad, je pravzaprav zadnja rešilna bilka palestinske polavtonomne oblasti. Izraelski okupator je s svojim zavračanjem izvajanja pred desetimi leti v Oslu podpisanega mirovnega sporazuma in številnih resolucij Varnostnega sveta, številnimi vojaškimi vpadi in likvidacijami v polavtonomnih palestinskih koncentracijskih taboriščih pravzaprav že pokazal, kako zelo mu za domače potrebe ustreza šibka palestinska uprava. Na konkretnem geopolitičnem terenu pa je z vso svojo vojaško silo in z nadaljno kolonializacijo ter gradnjo židovskih naselbin na Zahodnem bregu, Gazi in na nekoč še povsem palestinski strani Jeruzalema že dosegel vse tisto, kar si je zastavil za pogajalsko izhodišče v Oslu.
Za potrebe fasade zunanjih odnosov je sicer drugače. Nenazadnje bi palestinskega premierja Mahmuda Abasa, če ne bi prišlo do včerajšnjega bombnega napada, naslednji ponedeljek sprejela italijanski premier in predsedujoči Evropski uniji Silvijo Berlusconi in rimokatoliški poglavar Janez Pavel drugi. Kdo ve, nemara pa je počilo, ker se je Abas takoj potem nameraval odpraviti še v Oslo, kjer naj bi se podpisa v praksi nikoli živega mirovnega sporazuma spomnili z manjšo in nekoliko satirično zastavljeno slovesnostjo. Za mnoge Palestince iz begunsko-koncentracijskih taboriščih Gaze in Zahodnega brega svojevrstna mednarodno politična humoreska, ki so jo v Oslu hoteli uprizoriti s slovesnostjo ob desetletnici takoj po podpisu propadlega bližnjevzhodnega mirovnega sporazuma, namreč sploh ni smešna.
Tudi za jutri napovedani obisk britanskega zunanjega ministra v Varnostnem svetu Združenih narodov, ki naj bi bil kot napovedano že usklajen z ameriškim kolegom, bi se prav tako dalo razumeti kot eno od zadnjih rešilnih bilk za iraške okupatorje. Velika Britanija in Združene države Amerike naj bi Združene narode, ki bodo po besedah generalnega sekretarja Anana kljub uboju svojega posebnega odposlanca za Irak de Mella tam nadaljevali svoje predvsem humanitarno delo, zaprosile za večjo vlogo v okupiranem Iraku.
Če nič drugega, je napad na hotel Canal, kjer je sedež Združenih narodov v Bagdadu, pokazal, kako resnične so zgodbe o nemoči in klavrni morali anglo-britanskih okupatorjev. Pravzaprav bi po uspešnem napadu s kar tovornjakom bombo na domovanje ta čas najvišjega mednarodnega diplomata v Iraku vsem moralo postati dokončno jasno, koliko iraškega in celo bagdadskega ozemlja okupatorji sploh obvladujejo. Toda nič ne de, London in Washington, ki sicer res za svoje mednarodne potrebe na glas razmišljata o krepitvi vloge Združenih narodov v Iraku, hkrati v isti sapi menita, da to, da pa bi OZN od ameriške vojske prevzeli glavno varnostno vlogo, ne bi bilo smotrno. Iraški okupatorji - vsak dan je kakšen manj – si namreč ne morejo niti zamisliti, da bi si Združeni narodi ali Varnostni svet sploh želeli prevzeti formalno vojaško vlogo v Iraku.
To je sicer res, kajti če tako izraelskim kot anglo-ameriškim okupatorjem v imenu večjih represivnih pooblastil in vojaških ukrepov ustrezata predvsem civilna kolateralna škoda, potem je že jasno, da vojaška kolateralna škoda okupatorjev sploh ne koristi zaradi sodobne nepravičnosti imperialističnih mednarodnih odnosov na rob odrinjenim fundamentalistom, pač pa - pa naj se sliši še tako cinično – prav Varnostnem svetu Združenih narodov in mednarodnem pravu. Ti so sicer v osnovi namenjeni za mir in ne za vojno. In dejstvo je, da če naj mednarodna skupnost medse spet reintegrira ob iraški krizi ponovno od mednarodnega prava odtujene anglo-ameriške okupatorske sile, se morajo te namesto preventivnih okupatorskih vojn ponovno oprijeti politike preventivnega vzdrževanja miru.
Toda zaenkrat so to zgolj utopične želje ostarelih diplomatov iz palače Združenih narodov, ki si nazaj želijo svojo nekdanjo veljavo. Ameriški pravosodni minister John Ashcroft je namreč prav na dan obeh bombnih napadov začel z mesec dni trajajočo marketinško kampanjo v podporo patriotskemu zakonu, s katerim si je administracija Georga Busha mlajšega dokončno zagotovila povsem okupatorska pooblastila tudi na domačem terenu in nad domačimi državljani. To pa nikakor niso obeti za svetovni mir, ampak zgolj za nadaljevanje globalne vojne. Bo ta kmalu tudi v nekoč demokratični Ameriki?
ODPOVED: Tudi današnji N-euro moment s sodobno nepravičnostjo imperialističnih mednarodnih odnosov v zobeh sem prispeval Tomaž Z.
Komentarji
komentiraj >>