Medijem, gospodarstvenikom in okoljevarstvenikom se dogaja izgradnja šestega bloka termoelektrarne Šoštanj. Devet let po tistem, ko so začeli nastajati prvi načrti in štiri leta po tem, ko je izgradnja šestega bloka v Šoštanju postala prioriteta narodnega gospodarstva, se dva tabora, energetiki in okoljevarstveniki, borita z argumenti, ki prepričujejo prepričane. Vodilni predstavniki slovenske politike so namreč zedinjeni, da je termoelektrarna Šoštanj za obstoj slovenskega naroda projekt življenjskega pomena. V situaciji, v kateri se bo počasi znašel slovenski energetski sistem, je namreč izgradnja šestega bloka elektrarne več kot nujno opravilo. Ali pač?
Borci za čisto in zdravo okolje so pri vprašanju termoelektrarne Šoštanj svojo priložnost zamudili. A če pogledamo dejstva okoli gradnje šestega bloka, priložnosti za resno predstavitev mnenj in nasprotovanj tudi niso imeli. Kljub temu tudi okoljevarstveniki nosijo del krivde. Prst pa je najbolj smiselno in upravičeno uperiti v politični vrh države. Ta v zadnjih desetih letih ni bil sposoben oblikovati zelene energetske politike države, ki bi večino svoje energije pridobivala iz obnovljivih virov. Slovenija se je sicer zavezala, da bo do leta 2020 četrtino svoje elektrike pridobila iz obnovljivih virov energije, kamor sodijo velike in male hidroelektrarne, elektrarne na bioplin in biomaso. A tudi te elektrarne imajo velik vpliv na okolje. Pri razvijanju in spodbujanju izkoriščanja vetrne in sončne energije smo na repu evropskih držav. Pri tem pa največjo krivdo nosi prav država. Vloga okoljevarstvenih gibanj namreč ni, da državi predlaga zakonodajo, kvečjemu smernice. Parlament in stranke pa se niso bili - in se verjetno tudi niso - sposobni odločiti o prehodu v nizkoogljično družbo. Besede na papirju ne pomenijo dosti.
Projekt termoelektrarne Šoštanj in načrti izgradnje novega bloka jedrske elektrarne Krško, po nekaterih verzijah celo dveh, dokazujejo, da državni organi za reševanje slovenske energetske preskrbe izbirajo najlažjo pot. Na roko jim gredo tudi podatki, saj bi samo primerljiva sončna elektrarna s podobno močjo kot šesti blok zavzemala nekaj kvadratnih kilometrov in bi stala kar nekajkrat več. Vsi ti argumenti veljajo tudi za drugo zeleno energijo, vetrne elektrarne. Okoljevarstvenikom v škodo gre tukaj nedvomno nasprotovanje postavitvi vetrnih elektrarn na Volovji rebri. Na koncu bo Slovenija potrebovala vir energije, zato je smiselno v sodelovanju z državnimi organi blagosloviti določena področja za gradnjo hidroelektrarn, sončnih elektrarn in vetrnih elektrarn. Ne pa vseh.
Obstaja pa še ena resna težava, ki ni zgolj politične narave. Okoljevarstveniki in njihovo propagiranje novih in zelenih tehnologij so bili vsa ta leta s strani medijev pozabljeni. Ti so, financirani s strani gospodarstva, sicer verjetno nenamerno a konstantno, vprašanja povezana z naravo potiskali v ozadje. Termoelektrarna Šoštanj je tako na primer na naslovnice prišla zgolj ob sumu korupcije, ne pa že v fazi načrtovanja. Podobno sedaj, ko projekt izgradnje novih blokov jedrske elektrarne Krško prehaja v četrto leto, mediji o naravovarstvenih vidikih projekta molčijo. Lahko pa te dni v tiskanem mediju zasledite polstranski oglas o šestem bloku termoelektrarne.
Debata je tako od vsebinskih argumentov ponovno prešla na področje iracionalnega in čustvenega. Zmagal bo tisti, ki bo imel večjo prepričevalno moč, tisti, ki bo imel več denarja. Zato bomo gradili termoelektrarno Šoštanj, zato bomo morda gradili jedrske elektrarne v Krškem in hidroelektrarne na Muri. Naloga države v teh projektih je financiranje in podeljevanje poroštev, a kaj, ko financiranja že uveljavljenih projektov, ki so za okolje sicer nekoliko neprijazni, a za trde betice slovenskih politikov zato toliko lažje razumljivi, prinašajo dobičke trenutno vodilnim gospodarskim subjektom. Rešitev je zato v prihodnosti zgolj ena. Krivda okoljevarstvenikov do danes je bila pomanjkanje radikalnosti. Zgledi iz nam bližnjih držav namreč kažejo, da je včasih samo z radikalno akcijo mogoče vpeljati nekoliko drage, a nedvomno okolju bolj prijazne rešitve.
Nepripravljenost slovenskega političnega in gospodarskega prostora na spremembe bo morala resne okoljevarstvene iniciative pognati na ceste, na drevesa, na železniške tire. Rešitev proti poseku nekega drevesa bo zgolj radikalna akcija. Pismo Umanotere in ostalih gibanj Mednarodni banki za obnovo in razvoj namreč ne bo niti za kanček spremenilo poteka odločanja v tujini. Miselnost in pripravljenost politikov do pogovorov in spremembe mišljenja o izkoriščanju naravnih virov bo moč doseči zgolj z okoljskimi akcijami, ki jih Slovenija v zadnjih desetih letih ni videla in poznala. Zgolj tedaj bo odločujoči del volilnega telesa spoznal, da je resnični škandal mizerna politična volja in znanje, ki ju v tej državi premoremo, in politika, ki preko izgovora trajnostnega razvoja tepta osnovne človekove in naravne pravice.
Komentiral je Igor.