V nedeljo se je zaključil Berlinski mednarodni filmski festival, letos 60. po vrsti. Zlatega medveda je žirija na čelu z Wernerjem Herzogom podelila turškemu celovečercu z naslovom Bal oziroma Honey. Poleg tekmovalnega programa je Berlinale ponudil še izrazito mednarodno sekcijo Panorama, eksperimentalni in avantgardni Forum, kratke filme, retrospektive, perspektive nemškega filma in raznovrsten program za mlade - Generation.
V festivalskem srcu, predel Berlina v bližini Potsdamer Platza, kjer je nastanjena večina kinodvoran (Berlinale Palast, Cubixx, CineStar in Nemška kinoteka Arsenal, so se od 11. do 21. februarja vile dolge vrste. Nemalo ljudi je pobrskalo med starimi torbami in na svoje rame za čas festivala obesilo najbolj retro berlinale bag. Med obiskovalci so bile tudi starejše Berlinčanke, ki verjetno festival obiskujejo že od prve projekcije 6. junija 1951. Vstopnice ponujene on-line so bile hitro razprodane, vendar Berlinale ni pustil na cedilu tistih, ki smo upali na zadnje proste sedeže in na možnost uveljavljanja 50-odstotnega popusta. Na 4-evrske vstopnice smo lahko računali študenti, šolarji, brezposelni, invalidi in celo uslužbenci obrambnega oddelka.
V desetih dneh je festival okupiral precejšne število berlinskih kinodvoran. Letos pa je okrogla obletnica dala tudi predmestnim kinodvoranam in njihovim sosedom možnost ogledovanja mednarodnih filmov ter spoznavanja filmskih ustvarjalcev »pred njihovim pragom«. Nekako tako, kot če bi med Liffom organizirali projekcijo in nato še pogovor z Leonardom DiCaprijem v kulturnem domu Črnuče.
Primerjava Berlinala z ljubljanskim filmskim festivalom je neizogibna. In tudi edina možna, saj imata festivala precej podobno programsko politiko - prikazati najboljše ali pa vsaj zanimivejše izdelke v mednarodnem polju filmske produkcije. Te očitno privlačijo množice tako v Ljubljani kot tudi v Berlinu, kar se odraža na zapolnjenih dvoranah in v pomenu, ki ga festivala dajeta določenemu mesecu v letu.
Kot je v navadi, so na Berlinalu največ začetnega prahu in medijske pozornosti pritegnila velika imena filmske produkcije, tokrat Scorsese in Polanski. Veliko je bilo govora tudi o skrivnostnem filmu, ki bojda končno razgalja, kdo se skriva pod imenom verjetno najbolj znanega uličnega umetnika Banksyja.
Slovenci smo imeli svoje predstavnike v posebnem obfestivalskem dogajanju z imenom Berlinale talent campus, kjer so se predstavljali in bili iskani mladi talenti filmskega ustvarjanja. Trije filmi, Osebna prtljaga, Slovenka in 9:06, pa so se predstavljali na Berlinale film market-u. Edini Slovenec v uradnem delu festivala je bil Sebastijan Cavazza, ki igra stransko vlogo v novem filmu režiserke Jasmile Žbanić. Ta je za svoj celovečerni prvenec Grbavica leta 2006 dobila zlatega medveda.
Tudi novi film Jasmile Žbanić Na putu pripoveduje še eno od množice intimnih zgodb današnjega Sarajeva, ki ga še vedno preganjajo spomini vojne, izgubljenih družinskih članov in zasedenih hiš. Nesporazum med družinskim praznovanjem muslimanskega praznika bajrama zaneti Lunin partner Amar, ki se zaradi srečanja z bivšim soborcem, spremeni v zagovornika konservativnega islama. Toleranca do spoštovanja islamskih načel se za bivšo begunko Luno zniža ob nekaterih njej nerazumljivih verskih praksah. Neizogibna primerjava z Grbavico novi film postavlja v vrste manj trpečega in tragičnega. Ne moremo pa tudi mimo dejstva, da celovečerec pušča občutek nedokončanosti, nezaključenosti. Kot tudi marsikatera zgodba v Bosni.
Slovenskemu filmskemu občinstvu, ki prisega na evropske produkcije, je verjetno znan romunski režiser Constantin Popescu, ki se je na zadnjem Liffu predstavil s filmom Zgodbe iz zlate dobe. Ta na duhovit način pripovedujejo o dogodkih iz časov komunizma, nov film A portrait of the fighter as a young man pa opeva zgodovinsko spregledane gverilske skupine študentov, ki so nasprotovale režimu. V skoraj 3 urah režiser portretira 7 let njihovega bežanja pred romunsko tajno službo v karpatskih gozdovih. Del publike, ki bi se lahko zavedati zahtevnosti tematik v festivalski sekciji Forum, se očividno ni seznanil niti z minutažo, zato je bil film deležen množičnih odhodov ali pa vzdihov v stilu: »Še vedno ni konec?« ob vsakem novem preživetem dnevu odporniške skupine.
Kolektivno ali posamezno glasno izražanje nepoklicanih mnenj na Berlinalu niso osamljeni primeri. 60.-letna tradicija, skoraj 400 filmov in kupi rdeče preproge, ki so se valjali po tleh, bržkone spodbujajo publiko v selekcijo in prepričanje, da vsega niti ni vredno videti.
Filmfestspiele Berlin vse preveliko pozornost namenja t.i. zvezdam tekmovalnega programa, ki predstavljajo manj kot manjšino festivala in pozablja, da je mednarodnost tista, ki ga dela zanimivega in berlinskega.
Berlinalske sedeže je grela Zala
Komentarji
komentiraj >>