RŠ Futer: Slorest Slovenijales

Stavba Slovenijalesa je že od nekdaj izstopala. Ne le, da se v vsej svoji veličini in bleščečemu odtenku biserno zlate fasade bohoti in vsako jutro vstopa v vidno polje prebivalcev bežigrajske skupnosti, gosti tudi večje število bolj ali manj uspešnih podjetji, ministrstvo za kmetijstvo in samopostrežno restavracijo Slorest. Z obzirom do preminulega zdravnika oziroma zdravnice, se bomo oddaljili od vsakršnega pikantnega komentarja na račun našega vrlega ministra za kulturo ali nepoučene pripombe okoli bulmastifov in se raje posvetili naši primarni nalogi - polnjenju praznega študentskega želodca.

Ob vstopu v stavbo naletite na bronasto skulpturo podivjanega bika, ki nekoliko spominja na tistega pred ljubljanskim živalskim vrtom. Stopite do njega, ga občudujete v vsej njegovi veličini in se čudite centimeter debeli plasti prahu, ki počasi, a vztrajno odstopa od njegovega čela. Mrka postava ostarelega paznika, ki so ga verjetno pozabili nekje v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, v letih, ko je bila stavba dograjena, vas vljudno vpraša, če vam lahko kako pomaga. Odvrnete mu, da vam nekoliko kruli v želodcu in da iščete njihovo restavracijo. Mož le nekaj zagodrnja pod okrilje svojih košatih brk in z iztegnjeno konico kazalca pokaže proti bleščečim dvigalom. Gospodu se zahvalite, spontano salutirate, saj vas je za trenutek potegnilo nekam v njegov čas, in odbrzite do dvigal.

Počasi se vam zdi, da je bil tisti prah edina stvar, ki jo boste doživeli na poti do desetega nadstropja stavbe, kjer je situirana samopostrežna restavracija Slorest, vendar po približno treh sekundah spoznate, da ste se zmotili. Dvigalo se ustavi že v prvem nadstropju in vanj vstopijo tri mlade, mične gospodične. Ne glede na močan vonj njihovega parfuma in izrazite dekolteje, se skušate izogniti stereotipni predstavi o poslovnih sekretarkah oziroma tajnicah, kot jim pravimo v naših krajih. Gospodične začebljajo v pozdrav ostalim potnikom dvigala in nadaljujejo svojo debato.
Ponovno se dvignemo, a le za nadstropje ali dve. Tokrat vstopi mladenič, glede na njegovo zunanjo podobo in držo, bi ga označili za ambicioznega japija. Postavi se poleg treh razigranih gospodičen in se jim nasmehne. Dvigalo se ponovno zažene in se še nekajkrat ustavi. Vstopajo in izstopajo večinoma mlajši ljudje, kar očitno kaže na progresivno naravnanost mladih podjetjih, ki so si zakupili pisarno ali dve v stavbi.

Prispete na zadnjo postajo, deseto nadstropje, in sledite toku ljudi, ki izstopa iz dvigala. Pobrskate po žepu, da bi našli bon in vašo študentsko kartico ter se tako pripravili na hitro plačilo pri blagajni. Sistem obiskane samopostrežne restavracije je namreč naravnan na sistem tekočega traku. Ko enkrat vstopite v hitro-se-premikajočo vrsto ljudi, ni več izhoda. Pred vami kantina, za vami železna ograja. Zadeva je naravnana na hitri utrip stavbe in gorje vam, če se sistem zaradi vas zaustavi.

Vzemite pladenj, naložite pribor, potegnite servetek. Vzemite skodelico, vanj vlijete zelenjavno ali govejo juho ter se pomaknite naprej. Izberite enega izmed menijev, ki so vam na voljo, vzemite krožnik in kos kruha, ki pripada vsakemu kosilu. Spotoma v stekleno posodico naložite še sto petdeset gramov solate in ste ekstra pazljivi, da ne presežete dodeljene teže, ki je všteta v ceno menija. Vsak dodatni gram se namreč mastno računa. Pograbite kozarec, ga postavite pod veliko plastično mašino, pritisnite na knof in počakajte tisto sekundo ali dve, da iz nastavka počasi prikaplja pomarančni sok, ki nikoli ni videl pomaranče. Še korak v desno, izročitev bona in hitro do mize. Tam boste našli svoj mir in si lahko nekoliko oddahnili od robotiziranega tempa restavracije.

Hrana je preprosta, a okusna. Na meniju se največkrat znajdejo zrezki in krompir v tisoč in eni obliki. Ob dnevu našega obiska je glavni meni obsegal špinačno juhico, svinjski zrezek z gobicami, riž z ribanim korenčkom, solato in torto z oreščki. Pomanjševalnice niso naključje, saj naj bi jih po izsledkih nekaterih raziskav naredili jedi privlačnejše, saj vas spomnijo na otroštvo. No ja, vsaj tako pravijo.

Samopostrežna restavracija Slorest je vredna tistih dveh evrov in dvajset bakrenih. Ozračje je res nekoliko natempirano, vendar je hrana dobra in - kar je verjetno pomembneje za nas - porcije so enormne. Po pospravljenem obroku si boste morali odpeti kakšen gumb ali dva na vaših hlačah, kar pa je nedvomno dober znak.

Neprimernim komentarjem okoli ministrstva za kmetijstvo, afere z bulmastifi in še čim drugim peklenskim, se je izogibal Marko O. in se raje basal z dunajcem.

Pokrovitelj rubrike je: