Poteka osemnajsta obletnica izbrisa, kot je tudi aktualen zakon o izbrisanih, o katerem bo državni zbor glasoval naslednji teden. Po predlaganem zakonu bo moral vsak dokazati svoje stalno prebivališče za podelitev pravic za nazaj. V zakonu pa ni govora o odškodninah, ki bodo predmet individualne tožbe proti državi. Pozitivna stran zakona je, da ima ta vlada, za razliko od drugih, vsaj posluh za izbrisane, čeprav je to šele prvi korak v dolgi verigi, ki ji ni videti konca.

Spomnimo, da je bilo izbrisanim leta 1992 nezakonito odvzeto stalno prebivališče, s tem pa vse druge pravice, ki bi jim sicer pripadale. Seveda pa ostajajo odprta vprašanja, če gre pri tej vladi zares za upoštevanje ustavne odločbe, ki je obsodila izbris in zahteva popravo krivic za nazaj. Morda do določene mere, čeprav je jasno, da politika pod pritiskom tako imenovane homogene družbe tega problema ni sposobna rešiti oziroma ga izrablja za svoje propagandne namene. Več o predlaganem zakonu nam bo povedal sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, Goran Klemenčič.



Postavlja se seveda vprašanje, zakaj država avtomatsko ne podeli pravice do prebivališča, če je to pravico avtomatsko tudi odvzela. Na vprašanje, če država poseduje seznam izbrisanih leta 1992, sekretar Klemenčič odgovarja:



Seveda pa je očitek, zakaj danes znanemu številu ljudi, ki so utrpeli zaradi izbrisa, država ne priskoči na pomoč drugače, kot zgolj s povrnitvijo pravice do bivanja. Na današnji novinarski konferenci civilne iniciative izbrisanih je njen novi vodja Irfan Beširević podal zahteve za rešitev problemov, ki jih zakon v sprejemanju ne rešuje:



Ker Izbrisani niso enotna skupina, ki bi jo predstavljala ena organizacija, je bilo njihovo sodelovanje po besedah sekretarja Klemenčiča minimalno. Bolj kritičen do ministrstva in sprejemanja predlogov s strani civilne iniciative pa je bil Beširević:



Pri pripravi zakona sta sodelovala tudi Mirovni inštitut in Amnesty Slovenije. Blaž Kovač iz Amnestya je opisal sodelovanje z ministrstvom:



Podobno kritična je tudi Neža Kogovšek z Mirovnega inštituta, ki poleg nesprejetja širših predlogov izpostavi še en vidik celotne zadeve:



Resnično kaznovanje krivcev za izbris je po mnenju državnega sekretarja Klemenčiča zelo optimistična želja. V državi, kjer klima izbrisanim ni ravno nakljonjena - dokaz za to je tudi medijski odziv na novinarsko konferenco civilne iniciative, katere sta se udeležila zgolj dva medija - tako ne moremo pričakovati, da bi prišlo do oblikovanja neodvisne preiskovalne komisije. Še vedno pa Irfan Beširevič upa, da bo do tega prišlo:



Vprašanje poprave ostalih pravic pa je prav tako pereče. Medijsko odmevni govori o milijonskih odškodninah imajo zgolj namen pridobivanja političnih točk. Dejstvo ostaja, da se je velikemu številu izbrisanih zaradi izbrisa zgodila tudi velika materialna škoda. Da so številke predimenzionirane, dokazuje podatek, da je do sedaj odločbe prejelo nekaj več kot sedem tisoč posameznikov; za tožbo proti državi pa se jih je odločilo zgolj nekaj deset. Po besedah generalnega sekretarja Klemenčiča:



Tako smo se ponovno vrnili k osnovni zahtevi po vrnitvi ostalih pravic, ki so jih posamezniki z izbrisom izgubili. Vsak posameznik, ki bo želel od države zahtevati izgubljene socialne, pokojninske ali drugačne pravice, bo moral to dokazovati v sistemu, ki mu je te pravice tudi odvzel. Irfan Beširevič pove, zakaj po sprejetju zakona boj za pravice ravno zaradi teh težav še zdaleč ni končan:



Generalni sekretar Klemenčič deli naše mnenje, da so izbrisani na načelni ravni upravičeni do pozitivne diskriminacije:



Da trenutni zakon še zdaleč ne zadosti načelom pravične in pravne države, je tako več kot jasno. Irfan Beširević:



Zato pogled v prihodnost zaradi banalnosti in negativne propagande slovenskega političnega prostora ni najbolj optimističen. Za zaključek pa še enkrat Beširevič: