Če se na prvi pogled zdi, da bolonjska reforma presega meje Evropske Unije, je v isti sapi moč zatrditi, da je močno spodbujena prav s strani Evropske komisije in Evropskega parlamenta. Slednji nadzoruje bolonjski proces in mobilnost študentov preko Komisije za kulturo in izobraževanje.
Ta v nebo vpijoč proces se je začel leta 1999, kot iniciativa za ustvarjanje skupnega evropskega visokošolskega območja do leta 2010. Mnogi kritiki reform, ki so privrele in še vrejo na plano že več kot deset let, ta proces vidijo predvsem kot neoliberalizacijo visokošolskega prostora. Univerza skozi to prizmo postane utilitaristična fabrika znanja, ki naj bo usmerjena in fokusirana predvsem v bodoča delovna mesta. Terciarno šolanje bi tako naj izgubilo svobodo pri raziskovanju in poučevanju, saj naj bi univerze po novem služile le in zgolj še trgu, manj pa izobraževanju kritično mislečih posameznikov.
Pozitivni argumenti gredo predvsem v smer višanja mobilnosti študentov, ki naj bi pripomoglo k večjemu medkulturnemu razumevanju ter lažjemu iskanju služb na ravni EU. Hkrati bi naj enotni študijski prostor omogočal večjo kvaliteto, saj bi bile univerze prisiljene tekmovati za naklonjenost študentov z evropskega in širšega bazena. Tekmovalnost, po drugi strani, ni vedno kriterij povečevanja kvalitete pa naj si bo študija ali kakršnekoli druge dejavnosti.
Pred množičnimi protesti proti bolonjski reformi in praznovanju njenega desetega rojstnega dne, ki se bo z mednarodnimi demonstraciji dogajalo prihodnji teden na Dunaju. Prisluhnimo kaj na bolonjo poreče ulica.
Da se sliši kaj o bolognji meni ulica preden reforma zgori, je beležil Francii.
Komentarji
komentiraj >>