RENE LACAILLE, 9. 3. 2010; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

*
Od letošnjih dogodkov v Klubu Cankarjevega doma je sodil koncert harmonikarja Renéja Lacaillea z otoka Reunion med tiste, od katerih smo si mnogo obetali. Toliko večje je razočaranje po sinočnjem koncertu, ki še zdaleč ni izpolnil naših - glede na njegov sloves - upravičeno visokih pričakovanj. Lacaille je s svojim bendom, v katerem so kar trije njegovi otroci, bolj nakazal svoje zmožnosti kot harmonikaš ter dal slutiti raznolikost glasbenega gradiva, ki ga vsaj na albumih spretno gnete v samosvojo zvočno celoto.

Štiričlanski spremljevalni bend, v katerem je poleg omenjenih Lacaillovih otrok, dveh sinov in hčerke, ki so skrbeli za različna ritmična glasbila, še basist, je potreboval kar nekaj časa, da se je ogrel. Komadi, ki smo jih slišali v prvem delu, so bili videti bolj kot kake nedodelane zvočne skice, kakor pa zaokrožene zvočne enote. In iz teh skic se praviloma ni razvila nobena nadgradnja, kvečjemu jih je za poslušljive naredila publika, ki je na nagovarjanje vodje druščine urno pritegnila v prepevanje refrenov.

Ko se je ravno zdelo, da se je bend ogrel in da ne igra več brez volje in prave odrske energije, ter da se tudi komadi iz enoličnosti transformirajo v pestro aranžirano in mestoma tudi kar sočno snov, se je prvi del nastopa po kake tri četrt ure že končal.

Pri koncertih v Cankarjevem klubu smo že vajeni, da so njihovi drugi deli praviloma precej boljši, v sinočnjem primeru pa smo nezadovoljeni s slišanim v prvi polovici nastopa toliko bolj pričakovali, da se bo pa ja zdaj nekaj začelo dogajati, saj, naj si dovolimo malce nagajive zlobnosti, slabše ni moglo biti. No, Lacaille je v drugem delu sicer občasno zagrabil še kak drug inštrument, denimo žepno harmoniko concertino, kar je malce popestrilo nastop, ki se je žal spet v večjem delu odvil v precejšnji enoličnosti komadov in kilavi izvedbi benda.

Na žalost je "capo della banda" prevečkrat odložil harmoniko in prevzel vlogo tolkalca. Spremljevalni bend je bil že tako sestavljen iz praktično samih tolkal in dodatek še enega para rok bi lahko ustvaril pravcati ritmični ognjemet. A so se žal tako odigrani komadi neskončno vlekli, odigrani ritmi se niso uspeli akumulirati in pridobiti na moči ali hipnotičnosti.

Šele proti koncu nastopa oziroma, če smo natančnejši, na dodatku, je bend zazvenel polno, energično in zapeljivo. Takrat smo slišali tudi naslovni komad z zadnjega albuma Cordéon Kaméléon, v katerem je glavni vokal prisrčno in zavzeto odpela Lacaillova hčerka Orianne, kakor tudi drobce jazzovskega standarda "Caravan" Dizzyja Gillespiea, ki jih je harmonikar vešče vpletel v komad.

Zaradi nekaj takih malih biserčkov se je sinoči resda splačalo biti v Klubu, a če bi vedeli, kdaj točno se bodo ti redki presežki zgodili, bi vmes raje skočili na pivo. René Lacaille se bo moral za svoj morebitni drugi nastop pri nas pošteno potruditi, se naučiti peljati koncertni spored po neki dinamični krivulji in bo moral tudi svoje soglasbenike bolj priganjati, da bodo dosegli celosten in kompakten zvok.

Nad nastopom Renéja Lacaillea je bil zelo razočaran Mario Batelič.