Poročilo s predavanja DPU

Pretekli četrtek je v okviru 13. letnika Delavsko-Punkerske univerze predaval Gregor Kroupa, novopečeni doktor filozofije, ki se raziskovalno ukvarja predvsem z novoveško in zgodnjo moderno filozofijo. Predavanje je nosilo naslov Šola in izobraževanje kot topos novoveške filozofije.

V uvodnih stavkih je Kroupa orisal lok zavračanja institucionalne izobrazbe v novoveških besedilih od Descartesa prek d'Alemberta do Leibniza. Negativna percepcija institucionalne vednosti, predvsem sholastičnih trivijev in kvadrivijev, leži po eni strani v temelju stvaritve ideala puščavniškega filozofa samotarja, po drugi strani pa se iz istega duha napaja potreba po ustanovitvi alternativnih oblik šolanja. Kot odgovor na omenjene težnje se razvijejo akademije in enciklopedistika.

Začrtana kritika univerze kot okorne institucije najde pri Descartesu mesto v očitkih, da gre pri diskurzu univerze za golo retoričnost ter vsebinsko praznost, da gre za dlakocepljenje, sezname in klasifikacije, ki vztrajajo v svoji statičnosti in zaključenosti. Univerza, pravi Descartes, s svojo dresuro nudi zgolj razvoj človekovega spomina, ne pa njegovega razuma in kultivacije človeškega duha. Univerza je mesto taksonomskih učenjakov, ne pa tudi kraj dinamičnih izobražencev naprednega duha in samostojnega mišljenja. Univerze ničesar ne odkrivajo, temveč zgolj obračajo jezik same vase ter malikujejo avtoritete, ki jih locirajo zlasti v Aristotelu, Bibliji ter v spisih svetih očetov. Descartesovemu izobražencu po drugi strani ni, z izjemo jasne in razločne vednosti, do katere so dokoplje s pomočjo uporabe razuma in ustrezne metodike, sveto prav nič.

To stališče je v sozvočju s tistim, ki ga je v razmerju do institucionalne vednosti - danes bi rekli institucionalnih veščin - zavzel Gottfried Wilhelm Leibniz. Leibniz se je naprezal za ustanovitev alternativnih institucij, akademij, katerih osnovno poslanstvo bi bilo zagotavljanje praktičnih bivanjskih pogojev za filozofe samotarje, za tako imenovane avtodidaktike. Akademije naj bi zagotavljale osnovne pogoje za življenje ter urejen korpus kvalitetne, skrbno izbrane literature, ki je postala znana kot Enciklopedija. Ta naj bi predstavljala prečiščen katalog vsega trenutnega znanja in bi učenjake na poti do jasne in razločne vednosti obvarovala intelektualnih stranpoti.

Kroupa je v predavanju orisal novoveški trk med veščino in teorijo, ki odmeva v sodobnih antagonizmih, ki dandanes vznikajo v zvezi z implementacijo Bolonjske reforme. Doseganje jasnosti in razločnosti misli, katere okope so branili najslovitejši novoveški filozofi, danes podlega kvaziteoretsko razmazanim in algoritmičnim tehnikam, ki so - in s tem se današnji akademiki pogosto celo pohvalijo - usmerjene k cilju, ki je enoznačen, neproblematičen, in dan vnaprej.

A kot navaja Kroupa, so bile novoveške univerze vendarle dovolj reflektirane, da so znale omenjene očitke togosti vzeti nase, ter začele v svojem okviru ustanavljati oddelke, ki so imeli namen postati mesto teorije brez apriornega imperativa koristnosti. Kje in na kakšen način bo teorija našla svoje mesto znotraj današnje univerze, ki je znova ponotranjila demone uporabnosti, pa je drugo vprašanje.

Naslednje predavanje Delavsko-punkerske univerze bo v četrtek, 11. marca, ko se bo Leonardo Kovačević sprehodil čez zagovore novega intelektualnega barbarstva.

Poročilo je spisal Matjaž Ličer