Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Cankarjevi "Hlapci" v APT: Za hlapce sprogramirani ... (3909 bralcev)
Četrtek, 18. 3. 2010
Zala Dobovšek



V družbi filozofskih domislic in pod režijskim podpisom Matjaža Bergerja ter v koprodukciji s Prešernovim gledališčem Kranj so nam v Anton Podbevšek Teatru predočili "komentirano izdajo" Cankarjevih HLAPCEV.

Obsežno referenčno polje v tokratni Bergerjevi interpretaciji ne ostaja samo na ravni pričakovanega dodajanja filozofskih izrekov, ampak vanj vstavlja tudi reprodukcijske okruške konkretnih akcij performansa. Zgovorni scenografski motiv posreduje že »reinstalacija«  legendarnih lestev z noži ("The House with the Ocean View" iz leta 2002) Marine Abramović kot tudi približek konkretnega performansa, preko katerega se idejno projicira pluralni odnos večine do Jermanovega trmastega uporništva.

Hlapce, kot prispodobo večnega boja med vladajočim redom in upirajočim posameznikom, predstava umesti v širši diskurz komunikacije med »gospodarjem in hlapcem« in ga s komentatorsko noto raznoterih filozofskih misli pravzaprav locira v čas, katerega začetek in konec nista docela fiksna/opredeljena, jasno pa je, da je v družbeno-politični sferi ravno tu in danes - kdaj pa v bistvu ni? - prav ta proces na najvišji točki obratovanja.

Komentirano izdajo dobro okaraterizira sklepna izven-dramska maksima, ki se izvrši v podajanju Althusserjevih misli o ideoloških aparatih države. Vsebina se namreč naveže na sam začetek človekovega uklanjanja institucionalizirani ideologiji – šoli.  Althusser in z njim Berger ter posledično celotna uprizoritev svoje tematske lovke tako zavihtijo daleč preko zgolj »ožjih« filozofskih tez, ki jih Hlapci (le) asociativno sprožajo. Pogosti motivi načelno presegajo dramatikove za-misli, s tem pa izvedejo zajeten miselni zamah po prostoru in času, ki v slogu gestusa zadene gledalčev moralni čut na popolnoma pragmatični, od fikcije ločeni ravni dojemanja. Omenjena zaključna intervencija torej v idejnem sklopu Hlapcev ali pa kot povsem samostojna ideološka enota »napade« človeško zavest tako rekoč v fazi njenega »najranljivejšega« obdobja, kjer družbena oblast začne pohod z vcepljanjem sicer prikladno podane diktature.

Pričakovana estetika postavitve, pri kateri Berger sodeluje s svojimi stalnimi sodelavci – dramaturginjo Nano Milčinski, kostumografom Alanom Hraniteljem in glasbenikom Petrom Penkom – tudi tokrat dramsko strukturo posrka v poetiko skrajno izpostavljene dialektičnosti, organiziranega giba ter multimedijskim jezikom s širokim poljem sočasnih ikonografskihn projekcij. Prenekatere (dramske) replike, pogosto vstavljene kot nagib k monologu, so odlepljene iz uravnanih dogajalnih tirnic in skozi poudarjeno interpretacijo (lučno ter glasbeno podčrtavo) navidezno osamosvojene dramske linije. Ta repetativnost oziroma igralska elastičnost se koristi predvsem pri tistih Cankarjevih motivih, kjer se kot avtor za trenutek distancira od poteka konkretne zgodbe in z medklici apelira neposredno na oblast. Parole »narod si bo sodbo pisal sam« ali »za hlapce rojeni, za hlapce vzgojeni« tudi tokrat ostajajo v formatu povzdignjenega glasu in odrskega ovekovečenega momenta.

Klikni za veliko sliko: Komentatorska matrica Hlapcev v spremstvu razprav o prostovoljnem suženjstvu (De la Boétie), duhovno-razumski zamejenosti (Pascal), ideološkem terorizmu (Althusser) ter predvsem vsečasnosti razmerja med gospodarjem in hlapcem (Hegel) torej stremi k res strogem odmiku tradicionalnega razumevanja drame, kljub temu pa korespondenca z racionalnostjo mislecev ne odžira tistih plasti Cankarjevih protagonistov, ki trohnijo v čustveni stiski in psihični razdrobljenosti. V tem se fokus dramskega subjekta Jermana toliko bolj zoža (v premišljeno disharmonični interpretaciji Primoža Pirnata), katerega dramaturška linija sicer ni konsistentna (kakor tudi namenoma niso tenkočutno koncipirani celotni psihološki profili v izvedbi), vendar pa prav v momentu materine smrti jasno izkoriščena in razpotegnjena globoko na drugo stran politično-družbenega angažmaja. Kot da se destruktivni slabi vesti Človeka ne more ogniti še tako prisvojeni oziroma sodobno distancirani avtorsko-uprizoritveni pogled.

Predsodku predvidljivosti dogodka se je poskušala izogibati Zala Dobovšek.

 



Komentarji
komentiraj >>