The Fell Clutch – Klub Cankarjevega doma, 23. marec
Včerajšnji koncert zasedbe The Fell Clutch je upravičil razmišljanja o tem, da gre bržkone za najbolj atraktiven del spomladanskega programa Cankarjevih torkov. Zadnjemu v tej izvrstni serijalki je - sicer takrat še nekoliko bolj - ušesa v podobni maniri uspelo razgibati Marcu Ribotu s svojim Ceramic Dog. Ob vseh podalpskih fenih kitarskega akrobata napolnjen klub Cankarjevega doma takrat seveda ni presenetil, je pa tokrat, ob gostovanju The Fell Clutch, zato presenetil majhen obisk. Očitno so magnet za maso pač še vedno le »velika imena« in etno obarvane muzike. A nič zato. Tisti, ki smo se udeležili izvrstnega koncerta, smo se v očarljivem glasbenem vrtincu trojčka tako lahko lovili brez nadležnega športnega navijanja. Kot veleva spoštljiv protokol smo ploskali le na začetku, med obema setoma in na koncu. Brez teženja po bisu, ki v osredotočenem početju The Fell Clutch kakopak nima kaj iskati.
Relativno svežo zasedbo sestavljajo trije prekaljeni impro glasbeniki; pihalec Ned Rothenberg s klarineti, saksofoni in japonsko flavto šakuhači, električni basist Stomu Takeishi ter bobnar Tony Buck, najbolj znan kot član avstralskih impro hipnotikov The Necks. Ne spomnim se sicer, ali je bil ob prvem obisku The Fell Clutch pri nas z njimi takrat tudi kitarist David Tronzo, ki je z zasedbo sodeloval na začetku, toda njegove odsotnosti v že tako zgoščenem zvočnem toku, pravzaprav niti nisem pogrešal. Še toliko manj skozi Takeishijevo avanturistično rokovanje s široko paleto basu tipičnih in še raje netipičnih manevrov. Ne maram električnega basa v kontekstu jazzovskih in impro muzik. Ne maram niti pretirane uporabe kitarskih efektov. Toda domiselnost, zvedavost in nenazadnje mojstrstvo, ki jih skozi strune svojega basa neumorno prevaja Takeishi, so razblinile ta predsodek. Električnemu basu lastno trdost, robustnost, Japonec skozi repeticijo ravno prav razrahlja v hipnotično mehkobnost, obenem pa ves čas ohranja – pogosto kar shizofreno - intenzivnost. Strune njegovega basa so včasih slišati kot križanje prepariranega kota in akustične kitare, včasih kot elektronsko manipuliranje z atmosferičnim plastenjem, piskanjem in podobnimi domislicami, včasih pa tudi le kot strune povsem konvencionalnega električnega basa, ki oporo nudi v ritmu.
Takeishijevega navdiha pa ni manjkalo niti Bucku in Rothenbergu. Ker prvi pri nas ropota razmeroma pogosto, smo se njegovega vselej zanimivega širjenja bobnarsko-tolkalskega besednjaka najbrž že nekoliko navadili. Kljub temu pa mu je ponovno uspelo dokazati, da nikakor ni one-trick-pony, temveč da svojo vlogo v vsakem kolektivu razume nekoliko drugače. Dasiravno pri tem praviloma ostaja osredotočen na hipnotično podiranje in sestavljanje ritma. Najbolj tesen stik z jazzovskimi tradicijami je ohranjal Rothenberg, toda tudi takrat, ko je posegel po najbolj konvencionalnih, liričnih vložkih, je bilo to vselej slišati dobro premišljeno. V kombinaciji z razgibanimi, jazzovskemu kanonu povsem nelastnimi ritmi, se je takrat iz godbe dvigoval zanimiv kontrast med tradicijo in novo svobodnejšo formo. Prav tu se skriva eden vidnejših presežkov; slišiš nekaj znanega, kar ti nudi oporo, obenem pa tudi nekaj povsem novega, svežega.
V dva daljša seta povezan koncert je bil plod spontane improvizacije. Ker pa je zasedba v zaključku aktualne turneje, so glasbeniki gotovo sledili nekaterim bržkone vsaj deloma izdelanim idejam. Zdi se, da so iz vsake take ideje izvlekli maksimum, pa naj si bo to večminutno ponavljanje motiva ali pa kratek abstrakten prehod. Ideje so se stapljale ena v drugo in opirale na konsistenten ritem, ki sta si ga izmenično podajala, včasih pa tudi skupno postavljala Takeishi in Buck. Iz hipnotičnega, izjemno dinamičnega zvočnega toka, so se na površje priložnostno prerinili nastavki post-bopa, free jazza, pa severnoameriškega minimalizma, ki je predvsem skozi Rothenbergovo fraziranje v spomin priklicalo Steva Reicha. Vmes se je na repertoarju znašel še zanimiv vzhodnjaški zvočni vložek. Rothenberg je s šakuhačijem zapihal tradicionalno japonsko melodijo, Takeishi je svoj bas metafizično transformiral v koto, v ozadju pa je Buck šaljivo v zenovski maniri zamantral z zvončkljanjem.
The Fell Clutch so se pravzaprav izkazali za nekakšno okusno podrto različico The Necks. In čeprav je njihovo početje v primerjavi z repetitivno rigidnostjo Avstralcev precej bolj razgibano, trojcu vselej uspe ohraniti tisto tako zelo očarljivo hipnotičnost, ki krasi Buckovo matično zasedbo. Tako osnoven nabor inštrumentov, kot ga uporablja The Fell Clutch, le izjemoma ponudi tak skupek zvočne barvitosti, poigravanja s formo, tradicije, inovacije in domišljenosti. Brez dvoma eden zanimivejših koncertov letos.
Sinoči se je v Klubu Cankarjevega doma zasedbi The Fell Clutch pustil hipnotizirati Goran.
Komentarji
komentiraj >>