Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DEXTER: Hi Hat Club Vol. 3- Jazz Files (Melting Pot, 2010) (ponovitev 2. 4. 2010 ob 00.30) (2274 bralcev)
Petek, 26. 3. 2010
Borja



* Tretji del iz serije inštrumentalnih hiphoperskih kolažev, ki se imenuje Hi Hat Club in ki ga pripravlja nemška založba Melting Pot, je sestavil anonimni nemški mojster Dexter. Tema kompilacije kratkih beatov je jazz, podnaslov pa "Jazz Files". Visok standard so postavili že s prvim delom Hulka Hodna in Twit Onea, tokrat je material manj eklektičen, bolj osredotočen na zaprašene jazzerske semple, edini pomislek pa je, kdaj za vraga bodo že nehali kopirati produkcijo "poznega obdobja" pokojnega J Dille.

Kölnska založba Melting Pot je pred dobrim letom začela projekt z dvojnim naslovom Hi Hat Club - The Beat Generation. Ideja je taka: povezali so se s fotografom Robertom Winterjem, ki je dokumentiral, kaj se dogaja za glasbo, v spalnicah in dnevnih sobah protagonistov mlade generacije programiranja bobnov. Tem mladcem, ne preveč znanim "beatmakerjem", torej klepačem večinoma hiphoperskih beatov, pa so pustili povsem odprte roke, da sestavijo nekakšen beattape. Ti ploščki so potem fetišersko opremljeni z Robertovimi fotkami, delajo pa tudi razne spremljajoče videe, dogodke in podobno...

Prvi del serije sta sestavila Hulk Hodna in Twit One, drugega pa verjetno najbolj profilirani producent iz druščine, Berlinčan Suff Daddy. Oba albuma sta bila dokaj ležerna sprehoda po uporabnih semplih, zankah in bobnih afroameriških godb šestdesetih in sedemdesetih let, nekakšna plonkcegelca, bistro aranžirana v enoten kos glasbe, kot mikstejp brez miksanja.

Tretji del je sestavil le v lokalnih krogih znan izvajalec, šestindvajsetletni producent, didžej in celo emsi Dexter, ki prihaja iz Heilbronna in je eden članov kolektiva Wortsport. Bite je delal že za podzemneže kot so Morlock Dilemma, Damion Davis, Jaques Shure in Audio 88, pripravlja pa tudi sodelovanje s Suffom Daddyjem. Podnaslov ploščka je Jazz Files. Dexter je namreč kradel izključno iz plastičnih nosilcev zvoka zlatega obdobja ameriškega jazza, med glavnimi vzorniki pa našteva Wesa Montgomeryja, Ramseya Lewisa, Suna Ra-ja, Dave-a Pike-a in Ahmada Jamala. Osnovni arhiv naj bi bila očetova bogata zbirka vinila, vendar pa piflar Dexter že leta pridno tudi sam koplje po second hand štacunah.

Zvočno Jazz Files močno spominja na prejšnje dele serije, hkrati pa ne moremo spregledati, da se zgleduje po oziroma je nekakšen hommage "jazz hiphopu" devetdesetih let, ko so izvajalci kot so Gangstarr in Tribe Called Quest, še znali klasične jazzerske semple surovo in zabavno lepiti v zanimive in domiselne kompozicije, danes pa razen izjem kot je Madlib, podobne pobude izpadejo banalno in vodeno, "jazzy".

Dexter za osnovo najraje uporablja preproste zanke, največkrat klavir, dodaja pa udarne, včasih že boom bapovske bobne, včasih tudi kako sintetizatorsko linijo. Material, ki ga uporablja, niso neke blazne obskurne raritete, prej prepoznaven zvok hard bopa in soul jazza, na trenutke pa zadeva postane bolj abstraktna in neasociativna. Med komade Dexter nametava različne skite, eni so nekoliko bolj odbiti koščki starih komadov, drugi govorjeni izseki iz stare ameriške televizijske oddaje o jazzu "The Subject is Jazz" NBC-ja, tretji pa pač citati na temo jazza.

V glavnini albuma Dexterju uspe doseči preprostost, a nebanalnost, ki sta nujni za žanr hiphoperskih bitov, ki tako očitno in neposredno črpa iz določenega retro sloga. Sledi pravilu "manj je več", ne komplicira, tekoče niza zanke in ne drobi, detajli v ozadju so redkost. V devetdesetih letih smo lahko poslušali kar nekaj tovrstnih (evropskih) pobud, najbolj očitna referenca je nedvomno francoski DJ Cam. No, vmes se je zvrstil nepregleden katalog dveh mojstrov, ki ju med glavne vplive naštevajo tako rekoč vsi. To sta, jasno, Madlib in J Dilla. V (pod)žanr, ki se je nevarno bližal glasbi za v lifte, sta vrnila surovost in preprostost in to, da ju že leta posnema malo morje mladih nadobudnežev, med katerimi najdemo tudi Dexterja, ni nujno slabo.

Po prvem trojčku projekta Hi Hat Club ostaja prvenec še zmeraj tudi vrhunec, saj je Hulku Hodnu in Twit Oneu še najbolj uspelo sestaviti tekoč, ležeren in razgiban izdelek, ki kljub temu, da ni zmiksan, deluje kot mikstejp. Dexterjev prispevek kljub bolj fokusiranemu žaklju ukradenih viž deluje na trenutke kompilacijsko, sicer povsem enotno in ne dolgočasno, ne uspe pa mu izkoristiti čisto vsega (narativnega) potenciala, ki ga ponujajo hiphoperski beattejpi.

Rahlo šminkerska serija Hi Hat Club, ki jo pri založbi Melting Pot očitno delajo kot nekakšen "image builder" vsakič znova daje tudi presežke, je konsistentna in ponuja priložnost manj uveljavljenim mojstrom, ki si jo nedvomno zaslužijo. Tudi zaradi te Dexterjeve podpore tako v kratkem nedvomno sledi še kaj glavomigajočih gruvov!

pripravil Borja Močnik

 



Komentarji
komentiraj >>