Sreda, 3. 9. 2003
LukaZ
RADIO ŠTUDENT
TOLPA BUMOV
sreda, 3. september 2003 ob 19.00
CALIFONE: DECELERATION TWO
(Perishable, 2003)
Tim Rutilli in njegova banda kreativnih zanesenjakov, zbrana pod imenom Califone, združba, ki vključuje preteklost skupine Red Red Meat, in sedanjih stranskih vsebin, zbranih kot Sin Ropas, so v letošnjem letu že izdali imenitno ploščo "Quicksand/Rattlesnakes". Ploščo, ki lucidno povzema kreativne vetrove čikaške zvočne sodobnosti ter subtilno komentira zvočne tokove, ki so v zadnjih letih transformirali neodvisno rockersko produkcijo; vpliv folklornih dediščin americane, countryja, hillbilliya, primitivnih elektronskih posegov, jazzovskega navdiha in punk rock ostrine. Predvsem pa je plošča izstrelila Rutillija kot veščega sodobnega avtorja pesmi obskurnih in temačnih vsebin, zavitih v raztelešno govorico liričnega milozvočja. Prav v ležerni nežnosti glasbene vsebine te plošče smo lahko navdušeno odkrivali male, a vešče eksperimentalne posege v formo pesmi, ki jih Califone docela razvijejo na njihovi drugi letošnji plošči "Deceleration Two". Izdali so jo na svoji etiketi Perishable Reords, kjer domuje tudi ''zaviranje številka ena'', kjer so prvič Califone zvočno soustvarjali vizuelne umetnine, od gibljivih sličic, do lutkarskih predstav. V samem sržu njihovega početja leži predvsem eksperimentiranje, popolna predanost zvoku, ki brklja po njihovi lastni izrazni preteklosti ter stremi k neraziskanim zvočnim poljanam. Tako na "Deceleration Two" slišimo zgodnjo fazo Califone, ki se je navduševala nad električnim Milesom sedemdesetih, funkoidnih bravurah zapohanih improvizacij, ki včasih pokukajo tudi v kakšno zakajeno dub studijsko beznico, na pelinu zavijejo v ameriške rovte in kmetavzom skazijo folklorne kvazi svetinje Nashvillskega produkcijskega monopola ali elektronsko členijo zvoke. Predvsem pa se za razliko od prejšnje plošče Califone pokažejo v vsej kolektivni luči, popolnoma predani skupnemu zvočnemu toku, ki je večji del improviziran, deloma pa ohlapno uokvirjen v kompoziciji.
Poznavalsko početje v zvočnem toku bi glasbeni pisun kaj zlahko označil za ambientalne nastavke, ki bi jih nato zvedel na zvočno podlago neobstoječega filma. Še en primer impotentnega pisanja, nevedno zasvinjanega z diktatom zabavne industrije, pa v primeru plošče "Deceleration Two" sploh ne kiksne. Ta je namreč sestavljena iz treh delov, ki vsi bazirajo na kinoušesni godbi. Najkrajši in hkrati otvoritveni del pripada kratkemu animiranemu filmu »Francis« avtorja Brenta Greena, ki temelji na bizarnih sanjah o stari gospe, ki v zenitu svojega življenja na lastnem vrtu trenira omrtvičene, letargične medvede, da naj jo pokončajo. Otvoritveno zvočno seanso pričnejo šum in popačen zvočni vzorec stare kinske godbe, ki se polagoma prelije v nežno igro harmonike in orgel, nato pa iz melanholije in jesenske žalosti presenetljivo preide v pulzirajočo lahkotno, celo plesno vsebino, še vedno preostrih robov za lounge, ki poudarja absurdno humorno vsebino dela. Francis je bil posnet v studijskem okolju, medtem ko sta drugi dve vsebini posneti v živo na čikaškem Columbia kolidžu; delo Jeffa Economyja Firework (»No Mail Days Are Sad Days«), eksperimentalen kratkometražec, posnet s staro bolexovo camero, ki vsebinsko preliva sliki kovčka polnega pirotehničnih igrač in vojakov, ki se vračajo z bojišča. Če je slika komentar družbenih razmer, koherneten »Vojnim Igram« Boba Ostertaga, ki je v živo prelival posnetke z bojišč in akcijskih videoiger/ bojnih simulacij, je zvočna podlaga Califone radikalen komentar predvsem v izbiri metode proizvajanja zvoka. Ta je svobodno improvizirana, plastovita radikalna zvočna slika, sestavljena iz ''ostankov tonov'', hrupa, predelanih zvočnih odpadkov v smislu AMM, kjer noben zvok ni nedolžen. V tretjem delu skladbe pa zopet sledi potop v znane vsebine, ki jih polagoma uvede tolkalsko ritmiziranje in rezko violinsko lokanje, ki asociira deziluzijo in razžalosten potop v sivi vsakdan, kjer so vojne vsebine že del pop kulture in brezbrižnega tele voyaerizma. Zadnji del plošče in hkrati najdaljši pripada mitski zgodbi o Salome, ki sledi premisam slovite priredbe Oscarja Wildea. Atmosferična glasba se členi mnogo počasneje, kot je samo vsebinsko členjenje vizuelne pripovedi. Zvočno se zopet nahajamo v improvizacijah, ki pa tokrat hlastajo za žanrskimi oblikami, od lahkotnega jazziranja, dubiranja, funka in folkloristike, ter igrajo predvsem na spreminjajočo noto in napetostjo med žalobnim in poskočnim, temačnostjo in lahkotnostjo. Očitek impresivnim stvaritvam gre predvsem na račun nerazumnega editiranja v končni različici, saj je očitno, da gre za enovito zvočno pokrajino, ki pa se nerazumno členi in prekinja na škodo kontinuirane, celostne slušne izkušnje.
Vseeno to ni razlog za tarnanje nad izjemno ploščo, ki Califone ponovno predstavlja kot enega pomembnejših koščkov v mozaiku opozicionalnih poti v sodobnem, neprilagojenem rockanju. Ime založbe Perishable se slovensko sliši kot minljivo, pokvarljivo blago, vendar sem prepričan, da bomo o Califone še mnogo slišali ...
LukaZ
Komentarji
komentiraj >>