Nocoj bomo očesna zrkla zavrteli za 180 stopinj in pogled uprli v zakulisje naših misli. Točneje, zazrli se bomo v delovanje naših možganov, in sicer ob pomoči najaktualnejših nevroznanstvenih spoznanj in dilem ter filozofsko-epistemoloških polemik, ki prva prečijo. K razmisleku in raziskovanju področja nas je spodbudil nedavni mednarodni teden možganov, v okviru katerega je Slovensko društvo za nevroznanost Sinapsa že sedmo leto organiziralo raznorazne dogodke, ki so skušali nam, navadnim smrtnikom, predstaviti poglede znanstvenikov na zagonetno delovanje baje najkompleksnejšega človeškega organa.
Letošnji teden možganov se je ponašal s precej ambicioznim naslovom: Ljubezen, sreča in strast v možganih, ki vsaj na prvi pogled prinaša vse bistvene odgovore o življenju, človeku in sploh vsem. Naslov namreč nakazuje na samodojemanje nevroznanosti, tj. z objektivnim raziskovanjem materialnosti naj bi uspela odgovoriti na najbolj neujemljive dimenzije človeškega izkustva. Poleg razlagalne razsežnosti pa nevroznanost zaznamuje očitno tudi odrešenjska dimenzija. Skrbi jo, kako nam zagotoviti srečno bivanje.
Udeležili smo se nekaterih predavanj v prestolnici, danes pa predstavljamo predvsem izseke, ki so nas zintrigirali v našem razmisleku o poteh in vlogi nevroznanosti danes.
Začeti velja na začetku. Zatorej, sinapsa je spoj, prostor, v katerem se spajata dva nevrona, živčni celici. Poznana sta nam dva tipa prenosa informacij z ene na drugo živčno celico, kemični in električni. Nosilci informacij v kemičnih sinapsah so t. i. nevrotransmitorji, med katere spadata tudi dopamin in serotin, ki sta vsaj do nedavnega predstavljala center zanimanja tistih, ki so skušali razlagati takšne in drugačne duševne spremembe- od depresije do psihoz.
O pomenu raziskovanja nevrotransmitorjev oziroma celic, ki jih proizvajajo, je v svojem predavanju o shizofreniji spregovoril Matej Markota:
Podoben problem v iskanju ključnega vzroka za bolezen se je nevroznanstvenikom dogodil tudi pri zdravljenju Parkinsonove bolezni o čemer je spregovorila nevrologinja Maja Trošt. V 50ih in 60ih prejšnjega stoletja so znanstveniki namreč prišli do sklepa, da je v možganih bolnikov s Parkinsonovo boleznijo prišlo do spremembe v možganski strukturi imenovani substanca nigra, ki je odgovorna za proizvajanje dopamina. Slednjega so zato začeli nadomeščati z levodopo. Delovanje magičnega zdravila, ki se je v osemdesetih izkazalo za nosilca prevelikih stranskih učinkov, je mimogrede lepo prikazano v filmu Awakenings iz leta 1990 posnetem po knjigi Oliverja Sacksa.
Zaradi omenjenega se je znanstveni pogled usmeril na danes aktualno raziskovanje drugih nevrotransmitorjev, ki so vpleteni v razvoj Parkinsonove bolezni. Temeljni vzrok ostaja neznan, od enega osrednjega povzročitelja pa se je znanost premaknila k bolj sistemskemu pristopu, ki skuša zajeti več biokemičnih dejavnikov skupaj z njihovim medsebojnim delovanjem. Zanimivo je, da se s širjenjem sistemskega pogleda na možgane spreminja tudi način zdravljenja. V Laboratoriju za motnje gibanja na Nevrološki kliniki tako poskušajo pristopati k bolezni s sodelovanjem nevrologa, logopeda, psihiatra, psihologa itd.
Drug, bolj neposredno invaziven pristop k zdravljenju Parkinsonove bolzni in drugih tako imenovanih možganskih neravnovesij, ki je utemeljen na električni in ne na kemijski intervenciji, je predstavil nevrokirurg Andrej Vranič. Zgodovina psihokirurškega zdravljenja, ki je pri nas prepovedano, se začenja z lobotomijo, danes nadaljuje z vstavljanjem elektrod v možgane, v prihodnosti pa najverjetneje z zunanjo magnetno stimulacijo in nanotehnologijo. O psihokirurških začetkih Andrej Vranič:
Vsajanje elektrod za zdravljenje Parkinsonove bolezni se je začelo leta 2002 v ZDA in postaja vedno bolj razširjeno. Vendar prihaja tudi pri tem pristopu do ponovnega vznika simptomov, ki prav tako ostajajo zaviti v meglico nejasnostii. Ob našem vprašanju, ki je merilo na nekoliko bolj strukturalen pristop k problemu, ki bi vznik novih simptomov povezal z napačno oziroma preveč dobesedno meseno definiram vzrokom, je tako vodilo k pričakovani zadregi. Ta se je iztekla v zagotavljanje poznavanja vzroka na eni strani in nezadostnega poznavanja stranskih učinkov na drugi:
Še zagonetnejše je razumevanje vzrokov depresije. Za psihokirurgijo, ki skuša z vstavljanjem elektrod v možgane zdraviti tudi obsesivno kompulzivne motnje, sindrom Gilles de la Tourette in zasvojenosti, je depresija problematična, ker naj bi bilo poznavanje njene patofiziologije preslabo. Izgleda namreč, kot da je moteno delovanje več možganskih območij, povezave med njimi pa niso poznane. Brez specificiranega možganskega območja vstavljanje elektrod kakopak ni mogoče.
Na tej točki bi se veljalo malce dalje pomujati pri skrivnostnosti temeljnjega vzroka za nastanek duševnih bolezni, ki ga nevroznanost kljub vsem novim dognanjem še vedno skuša locirati v konkretno materialno bodisi mesto bodisi splet povezav. Da je njegovo odkritje bistvena motivacija znanstveno-raziskovalne želje, nam prav naivno razkriva že logo letošnjega tedna možganov. Ta sestoji iz barvno razmejenih možganov, ki so prikrajšani za en košček sestavljanke.
Luknja, ki jo omenjeni košček sestavljanke predstavlja v naši vednosti in poznavanju možganov, naj bi bila s prihodnjim razvojem znanosti sčasoma zapolnjena. Vsaj tako bi si želeli današnji nevroznanstveniki. Pri čemer ne gre pozabiti, da je podobne želje pred nekaj več kot sto leti gojil tudi Sigmund Freud, po temeljni izobrazbi nevrolog. Psihoanalizo in svoje modele delovanja duševnega aparata je dojemal kot začasne rešitve, dokler naravoslovne znanosti ne dosežejo tolikšnega razvoja, da bodo sposobne psihične procese razlagati na trdi znanstveni osnovi.
Žal - ali morebiti k sreči - je Freud v svoji nadaljnji praksi naletel na tako imenovan gon smrti, ki ga ne gre prepoenostavljeno razumeti kot destruktivno silo v nas, ki stremi k uničenju vsega, kot nasprotje erosu, ki bi skušal vse zgladiti in, recimo, razširjati univerzalno ljubezen. Freudov koncept gona smrti je veliko plodnejši, če ga razumemo kot kratek stik med bolečino in ugodjem, na kratko ugodje v bolečini.
Zanimivo je, da danes precej nevroznanstvenikov dojema lastno raziskovanje kot uresničitev Freudovih ultimativnih fantazij o vsemogočni znanosti in se po besedah nevrobiologa Gerharda Rotha strinja s Freudovimi predpostavkami o nezavednem. Pri tem nezavedno razumejo kot mehanizem, ki ostaja zavesti neznan, četudi je dejansko on tisti, ki jo usmerja. Takšno razumevanje nezavednega v nadaljnjem koraku dobesedno umestijo v možgane.
Problem nevroznanstvene redukcije človekovega delovanja na nezavedne interakcije nevronov, ki so sicer odvisne tudi od okoljskih in drugih dejavnikov, nastopi na točki razlage zmožnosti vznika zavesti. Če je zavest nekakšna lažna predstava, ki jo imamo o samih sebi in hkrati vodena s strani 'nezavedno' delujočih nevronov, se je popolnoma upravičeno vprašati, zakaj bi telo oziroma raje možgani kot sistem nevronskih povezav zavest sploh potrebovali. Je torej zavest napaka v evoluciji, v razvoju možganov in je njihov stranski, a nujen produkt? Ter nadalje, v kakšnem razmerju sta do zavesti trpljenje in bolečina?
Preden nadaljujemo s Freudovim razumevanjem gona smrti moramo zasukana zrkla oči, ki ne vidijo, usmeriti v še bolj teoretsko obarvane vode nevroznanosti. Eno vodilih imen, ki pri tem priplava na plano, je ime portugalskega nevrologa in nevroznanstvenika Antonia Damasia, čigar teoretski zastavki naj bi revolucionalizirali znanstven in posledično tudi naš pogled na možgane. V svoji knjigi o Descartesovi zmoti iz leta 1994 je Damasio kritiziral kartezijanski dualizem telesa in uma ter zagovarjal tezo o telesnih občutkih, ki uravnavajo razumsko delovanje. Svoje teoretiziranje je še poglobil v knjigi Iskanje Spinoze: veselje, žalost in čuteči možgani, ki je prevedena tudi v slovenščino.
V omenjenem delu Damasio razloči tri tipe Jaza. Primarni nezavedni Jaz sestoji iz organsko-nevronskega sistema, s katerim organizem teži k ohranjanju homeostaze. Drugi, zavestni Jaz predstavlja neverbalno razlago, ki vznikne, ko objekt spremeni primarni jaz. Gre za neverbalno razlago sprememb na ravni organizma. Oziroma z Damasijem:
»Ko možgani ustvarijo podobo objekta – kot so na primer obraz, melodija, zobna pasta, spomin na dogodek – in ko podobe objekta aficirajo stanje organizma, druga raven možganske strukture ustvari hitro neverbalno razlago dogodkov, ki se dogajajo v raznih regijah možganov, ki so se aktivirale zaradi interakcije med objektom in organizmom.«
Zavestni jaz deluje torej kot moment samorefleksivnosti prvega nivoja. Damasio govori o mapah drugega reda, ki zrcalno preslikajo dogajanje v nevronskih mapah prvega reda. Tretji jaz je avtobiografski Jaz in sestoji iz biografskih zgodbic, ki jih sestavljajo spomini, vznikli skozi samozavedanje zavestnega jaza. Avtobiografski jaz naj bi tako predstavljal nespremenjivo plat naše subjektivnosti, zavestni jaz pa nenehno spreminjajoči se tok zavesti. Četudi medsebojno odvisna, naj bi vseeno predstavljala dve ločeni entiteti.
Problem Damasijevega razumevanja zavesti je Žižek v Kako biti nihče detektiral ravno na omenjenem ločevanju avtobiografskega in zavestnega jaza. To razločevanje namreč ne more razložiti naših izkustev razcepa med lastnim telesom in avtobiografskimi pripovedmi. Sami sebe namreč nikoli ne dojemamo samo kot svoje telo ali samo kot svoje pripovedi o sebi.
Kar povezuje oba jaza - in je mimogrede vezano tudi na problematiko zrcaljenja nevronskih map prvega reda v mape drugega reda - je prazna točka avtoreferiranja, resnično prazno jedro naše subjektivnosti. Gre za temeljni 'subjektov razcep', ki delitve na vse tri jaze sploh omogoča, jim nekako predhodi in je nadalje vezan na afekte tesnobe in groze. Afekta, ki vznikata ob soočenju s praznino, ki tvori jedro subjekta.
Še nekoliko drugače. Damasijeva teza, da so telesna čustva tista, ki generirajo naše zavestne občutke, ter da zatorej biologija predhodi fenomenalnim izkustvom, ne more pojasniti specifično človeških čustev tesnobe, melanholije, tudi ljubezni. Do tovrstnih zadreg je na predavanjih v okviru tedna možganov večkrat prihajalo. Pa najsi je šlo za stranske učinke farmakološko ali pa elektrodno osnovanega zdravljenja. Občutke strahu, tesnobe in panike se je naprimer zopet začelo povezovati z določenimi deli možganov, predvsem z amigdalo, ki naj bi bila nekako pretirano stimulirana s strani elektrod ali pa zdravil.
Vznikanje strahov in tesnob v procesih zdravljenja odvisnosti, o katerih je spregovorila Maja Rus Makovec ali pa v mehanskem draženju možganov z elektrodami izpostavljamo zaradi že omenjenega manka povezave med stranskimi učinki in temeljnim vzrokom na strani nevroznanosti. Če bi znanstveniki uspeli sprejeti stranske učinke kot sporočilo o njihovih lastnih epistemoloških in drugih predpostavkah, bi se morda zdravljenja duševnih bolezni iztekla kam drugam kot pa v normalizacijo in krepljenje samodiscipline.
Slednji sta po eni strani problematični, ker predpostavljata obstoj prave mere in ne razumeta presežka, ki je na delu v ugodju v bolečini. Na drugi strani pa hkrati stigmatizirata domnevno šibke v duhu. Kljub temu predstavljata normalizacija in krepljenje samodiscipline zaenkrat prevladujoč pristop, ki ga lepo ponazarja tale izsek iz predavanja o zasvojenosti Maje Rus Makovec:
Ob vsem omenjenem nam ne gre za dvom v želje znanstvenikov, zdravnikov in drugih po zmanjšanju trpljenja in lajšanju takšnih in drugačnih težav. Znanstveno izogibanje predpostavkam njihovih metod, o katerih jim pričajo sami bolniki s produciranjem novih simptomov, bi le želeli navezati na tesnobnost samih znanstvenikov. Videti je, kot da bi se ti bili nezmožni soočiti s Freudovo koncepcijo gona smrti kot ugodja v bolečini. Normalizacija želi namreč normalizirati oziroma še več, izničiti ravno tega.
Morda je bil na predavanjih, ki smo jim prisostvovalli, še najmanj 'normalizirajoč' Slavko Ziherl, ki je na samem začetku svojega govora o terapiji spolnih motenj izpostavil, da zanj normalne spolnosti ni, ter nadaljeval s tem, da je bistvo komunikacije poslušanje.
Slednje izkazuje precej drugačen pristop Ziherla v primerjavi z večino predhodnih govorcev, ki so bolj ali manj dajali vtis o paternalističnem poučevanju in treniranju samodiscipline svojih pacientov. Brez kakršnega koli cinizma bi si upali trditi, da je nekakšen histerični kašelj, ki smo ga lahko slišali iz publike med predavanjem o motnjah hranjenja Martine Žmuc Tomori izražal nezaveden upor slušateljice proti Tomorijinemu preveč poenostavljenemu pedagoško-normalizirajočemu pristopu.
Ziherlovo naklonjenost poslušanju bi šlo najverjetneje navezati na njegove izkušnje pri zdravljenju impotence, kjer je prišel do zaključka, da je bistvena ravno partnerkina neosredotočenost na erekcijo in pač poslušanje ter komunikacija.
Tudi Freud je pridobil večino znanja o duševnih strukturah ravno skozi poslušanje in opazovanje. Prve histerične pacientke so mu razložile pomen in moč govora v procesu zdravljenja kot tudi v vsakodnevnem delovanju. Njegov vnuk pa mu je skozi igro fort/da omogočil razumevanje delovanja človeške želje. Zato ni presenetilo, da je Slavko Ziherl na svojem predavanju omenil anekdoto s svojo vnukinjo, ki jo ima priložnost opazovati in ki neprestano razglablja o lulikah, ritkah in lulčkih.
Prevladujočo ignoranco nevroznanstvenikov tako do lastnih predpostavk kot do sporočil, ki jih prejemajo v obliki stranskih učinkov in podobnega, bi šlo na tej točki skontekstualizirati še na družbeni ravni. Znanstvena želja po odkrivanju temeljnih vzrokov za možganska 'neravnovesja' je zvezana z zahtevo po uporabnosti njihovih odkritij. Glede na to, da so se vsa velika odkritja v zgodovini znanosti zgodila po nesreči, naključju in ne namenoma, je prognoza znanosti, ki se osredotoča na iskanje točno določenega vzroka in ostaja ignorantska do stranskih produktov svojega iskanja precej slaba.
Iskanje osnovnega vzroka v tako visoko prilagodljivem organu, kot so možgani s svojo neverjetno plastičnostjo, ni samo težavno, temveč prinaša tudi konkretne družbene učinke. A najprej o plastičnosti možganov, ki jo je med drugim izpostavila tudi Maja Rus Makovec:
Ob omenjeni plastičnosti možganov in zavezanosti nevroznanstvenikov k učinkovitosti bi si veljalo v spomin priklicati marksistično obarvani stavek francoske filozofinje Catherine Malabou: »Ljudje ustvarjajo svoje možgane, le da tega ne vedo«.
Malabou je merila na povezanost nevroznanstvenega modela možganov s prevladujočimi modeli družbe. Ali torej nevroznanstveniki s svojo ihto po normalizaciji, ki omogoča normalno funkcioniranje in delovanje v kontekstu večnotransformirajočih zahtev kapitalizma, le vpregajo plastičnost naših možganov v predvidene tirnice? Ali pa bi se dalo omenjeno plastičnost speljati tudi v smeri odpora do zahtev okolja?
Preden svoja zrkla zopet usmerimo v banalno zunanjost bi si tako upali zaključiti s tezo, da bi ravno neuporabno ubadanje z lastnimi predpostavkami znalo spremeniti tako ustaljene povezave v možganih samih nevroznanstvenikov kot področje njihovega delovanja, to je znanosti same. Besede Lyncheve Lule iz Divjih v srcu: »The whole world's wild at heart and weird on top« grejo tako navadnim smrtnikom kot nevroznanstvenikom, če ne še posebej njim.
Komentarji
komentiraj >> Re: Nevroznanost in njena znanstvenost danes
dino [30/03/2010]
WORD!Komi cakam!lp dino
odgovori >>