Sodobna mehiška proza

Pozdravljeni v novi serialki oddaje Tu pa tam, ki se bo naslednjih nekaj tednov posvečala novejši mehiški prozi. To je v zadnjih tridesetih letih zaznamovala predvsem kultura sosednje ZDA, ki je pri mehiških pisateljih vzbudila različne odzive: od odobravanja, zanikanja, celo zavračanja do delnega prevzema identitete. Na ta način so se izoblikovale različne struje in generacije, ki jih bomo skušali predstaviti v naslednjih oddajah. Te so črpale iz bogate pretekle dediščine mehiških avtorjev, kot so Carlos Fuentes, Octavio Paz, Juan Rulf kot tudi ostalih latinskoameriških pisateljev ali pa, ravno nasprotno, njihovo estetiko ostro zavračale in iskale nekaj popolnoma novega.

Mehika je ravno zaradi svoje predkolumbovske zgodovine, kamor sodita tudi visoko razviti civilizaciji Majev in Aztekov, konkvistadorske dediščine in geografskega stičišča kultur neusahljiv vir presenečenj misli, prepleta barv in navdihov občutij.

Za razumevanje mehiškega sodobnega literarnega izrazja je potrebno upoštevati tudi mnoga pretekla in sodobna literarna gibanja, ki so se odvijala v Mehiki ali izven nje. Med leti 1960 in 1970 je bilo zelo pomembno latinskoameriško gibanje boom, katerega glavni predstavniki so bili Kolumbijec Gabriel Garcia Marquez, Argentinec Julio Cortazar, Perujec Mario Vargas Llosa in Mehičan Carlos Fuentes. Vpliv teh pisateljev je segal tako v Evropo kot Združene države Amerike, osnova njihove fikcije pa sta bila avantgardni eksperiment in politični izraz.

Literarnemu gibanju boom je nato kronološko sledilo hipi gibanje La Onda Mexicana, ki je bilo sicer prej glasbeno in kulturno, a je svojo dediščino zapustilo gibanju McOndo. To je zavračalo magični realizem in se obrnilo nazaj k realizmu ter se navezalo na reference na ameriško in latinskoameriško pop kulturo, sodobno urbano družbo, revščino, kriminal, globalizacijo, razredne razlike in seks.

In nazadnje seveda ne gre brez omembe generacije crack, zgolj mehiškega literarnega gibanja s konca 20. stoletja, ki je zanikal postboomovsko gibanje, v iskanju nove estetike besede lingvistično eksperimentiral in leta 1996 objavil tudi svoj manifest. Predstavniki Generacion del Crack so v slovenskem prostoru precej neznani. To so:  Ignacio Padilla, Jorge Volpi, Eloy Urroz, Pedro Angel Palou, Ricardo Chávez-Castañeda in Vicente Herrasti. Kljub temu, da so Mehičani, je za dela omenjenih avtorjev značilno, da se v svoji naraciji običajno ne nahajajo v mehiškem prostoru in času.

Značilnost sodobne mehiške literarne produkcije je tudi ta, da v njej prevladujejo moški predstavniki. Izjem je le nekaj in eno med njimi zagotovo že poznate - pisateljico Lauro Esquievel in njen roman Kot voda za čokolado (Como agua para chocolate), drugo, Angeles Mastretta pa bomo spoznali v današnji oddaji. V nadaljnjem ciklu si bomo pobliže ogledali še nekaj predstavnikov, ki so bili vpeti v omenjena gibanja ali pa so delovali mimo njih in seveda človeka, brez katerega sodobne Mehike, vsaj na tem radiu, res ne gre omenjati - Subcomandanta Marcosa. Za konec kratkega uvoda v sodobno mehiško prozo pa vam v branje priporočamo tudi zajetno zbirko kratkih zgodb različnih avtorjev, naslovljeno Zgodbe iz Mehike, ki je izšla leta 2008 pri založbi Sodobnost v prevodu Veronike Rot.

Angeles Mastretta

Angeles Mastretta je mehiška pisateljica in novinarka, rojena v Puebli leta 1949. V njenih delih se zrcalita socialna in politična realnost Mehike, veliko črpa iz zgodovinskega okolja, predvsem pa so njene junakinje ženske; zanima jo kako živijo, kakšen je njihov položaj in kako čutijo.

Mastrettovo je v mladosti za pisanje navdahnil oče, tudi novinar, in kmalu je začela delati pri mehiških časopisih Siete in Ovaciones. V Puebli je študirala komunikologijo, Mehiški center za pisatelje pa ji je dodelil štipendijo za pisanje, tako da je lahko ustvarjala ob boku literarnih velikanov, kot je na primer Juan Rulfo. Takoj zatem je objavila zbirko poezije Pisani ptič (La pajara pinta) in se že začela pripravljati na pisanje romana. Leta 1985 je za svoj roman Vzemi mi življenje (Arrancame la vida) prejela nagrado Mazatlan za najboljšo knjigo leta. Roman je postal pravi prodajni hit in uspeh požel tudi v tujini, saj je bil preveden v enajst jezikov. Njegova zgodba se odvija v postrevolucionarni Mehiki med leti 1930 in 1940. V središče je postavljeno ljubezensko razmerje med lokalnim veleposestnikom in preprostim kmečkim dekletom, ki se z njim poroči. To je zgodba o politiki, hrani, prešuštvu, sovraštvu in ljubezni, po kateri je bil leta 2008 posnet tudi film.

Angeles Mastretta je leta 1995 objavila še knjigo zgodb Ženske z velikimi očmi (Mujeres de ojos grandes), dve leti kasneje pa je dobila prestižno nagrado Romulo Gallegos za roman Bolečina ljubezni (Mal de amores). Trenutno dela kot profesorica na fakulteti za politologijo v Acatlanu in kot publicistka pri mnogih časnikih in revijah, na spletu pa objavlja svoje misli tudi na blogu.

Zbirka zgodb Mujeres de ojos grandes oziroma v slovenskem prevodu Ženske z velikimi očmi, iz katere si bomo postregli danes, opisuje nenavadne in manj nenavadne trenutke v življenju podeželskih Mehičank. Večina zgodb je avtobiografskih. Baje je knjiga nastajala v obdobju, ko je Mastrettina hči hudo zbolela in ji je mati začela pripovedovati bolj ali manj izmišljene zgodbe o ženskah, ki so se v njenem življenju pojavile ob ključnih trenutkih. Mastretta je hčeri zgodbe pripovedovala zato, da bi ji povrnila življenjsko moč. Tako se vsaka kratka zgodba ukvarja samo z eno žensko ter njeno prvinsko ženstvenostjo, subtilnostjo in prirojeno modrostjo, ki ni odvisna od izobrazbe in družbenega položaja. Na ta način želi pisateljica spomniti na rahločutnost, ki jo vsaka preprosta ženska nosi v sebi kot zaščitni znak svojega sebstva in ki se je pod pritiskom sodobne družbe, emancipacije in izobraževanja na žalost začela izgubljati. V knjigi subtilno prikaže tudi položaj žensk, ki sicer nikoli nimajo glavne vloge v življenju, a so še kako pomembne, kljub temu, da delujejo iz ozadja.

Mastrettine junakinje nam tako ponujajo vpogled v mehiško družbo in položaj žensk v njej. To je še toliko bolj intrigantno, če upoštevamo dejstvo, da lahko tistih nekaj ženskih avtoric v Mehiki preštejemo na prste obeh rok. Nekatere izmed njenih protagonistk so agresivne, druge pasivne. Ene se prepuščajo tradicionalnemu toku in kupujejo mehiški macho svet brkatih možev s klobuki, spet druge skušajo vzeti usodo v svoje roke in se iz socialne ukalupljenosti zakona, v družbi, ki jim v erotičnem smislu dovoljuje zgolj nedolžnost ali monogamnost, rešujejo z ljubimci ali pa se zatekajo k bogu.

Tudi junakinja pripovedi, ki jo bomo slišali danes, teta Elena, na prvi posluh ne predstavlja spiritusa agensa zgodbe, pač pa ima to vlogo njen oče. Kljub temu pa je Elena pri celotnem razpletu vseeno vseskozi prisotna v ozadju in dogajanje spoznavamo skozi njene oči.

Ker ima v zgodbi odločilno vlogo tudi hrana, naj opozorimo še na konceptualni pomen hrane v Mehiki. Iz mehiške kuhinje veje ženskost in materina valuta ljubezni je tudi v naši zgodbi večerja. Okoli hrane se prav tako vrti morebitno slovo za vekomaj iz ust očeta, ki naroči, naj ženi povedo, da je imel vedno rad njeno kuhinjo. Če je imela Cankarjeva mati kavo in Proustova teta magdalenice, so orožje mehiških mater tortilje, guacamole, granatna jabolka in mole, preko katerih komunicirajo s predvsem moškim delom svoje družine, puščajo pa tudi trajen pečat na svojih hčerah. In če ste gledali film Kot voda za čokolado, potem veste, da vam je med tem takoimenovanim gurmanskim porničem v kinu začelo zelo na glas kruliti, saj sta se tudi v filmu nesojena ljubimca sporazumevala preko vonjev in okusov iz kuhinje. Užitek je ljubezen do samega sebe, do drugih in do življenja, in življenje brez užitka ni vredno življenja. Odlika avtoričinih zgodb je tudi njeno razkrivanje tančice odnosov. To stori na izrazito prefinjen, nežen in sekundaren način, pri čemer se ne postavi v neko radikalno racionalno feministično opozicijo, v kateri je ženska žrtev patriarhalne družbe. V njenih zgodbah se pogosto ne dogaja nič odločilnega, a kljub temu se zgodi vse. Mehiška revolucija se je namreč odvijala tudi v kuhinji.

Pa poslušajmo, sicer malce skrajšano, zgodbo o teti Eleni, ki se dogaja okoli leta 1910, torej na pragu mehiške revolucije. Zgodba govori o tem, kako veliko je človek pripravljen tvegati za stvari, ki mu v življenju kaj pomenijo. Za svoj pogum in iskreno sledenje samemu sebi pa je,vsaj v tem primeru, tudi nagrajen.