Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Na post h Keršiču ali naj vegetarijanci zatisnejo ušesa (3302 bralcev)
Petek, 2. 4. 2010
Francii



Ker so se nam naslednjo po-pustno polno luno ali dve pošteno pocedile sline po mesu, smo si nabrusili čekane in se odpravili med Tivoli in Pivovarno Union. To seveda ni bil edini razlog. Na uho nam je namreč prišlo, da se ima restavracija v bližnji prihodnosti zapreti. Dajal nas je torej firbec, ali je res kaj na tem. V obzir pa je treba vzeti tudi dejstvo, da se po zaporniški prileže krepčilna hrana, kar smo nakazali že v uvodu.

Na vhodu kafane, opremljene po JUS standardu, nas je na LCD televiziji pozdravil program Radio Televizije Srbije. Za točilnim pultom se je bohotil ogromen rdeč avtomat, ki služi za kapljanje takšnih in drugačnih kavnih brozg. Po začetnem razgledovanju smo svoje lene riti posadili za težke kovinske stole. Mize so bile ta dan prekrite z rdeče-belimi, delno do pretežno čistimi prti. Iz okoliških sten se je luščil omet, ostale zidne luknje pa so prekrivale slike s pokrajinsko motiviko ter tu in tam kakšen oglas.

Natakar nas je ustrežljivo čakal, da smo se nabrali vsi ter nas vmes kakšnih trikrat povprašal o naših željah, kljub temu, da je za gostilnico z ne tako malo kvadraturo skrbel sam. Po zbiranju in tretjem obhodu možaka, ki je željno čakal na kakršnokoli sugestijo, je vendarle soglasno padla odločitev, da v dotično oštarijo nismo prišli jesti solate. Prve želje po čevapih smo tako nadgradili s tem, da smo si omislili ploščo in brbončicam prepustili, da razsodijo o kvaliteti mesnih dobrot.

Pred nami so se tako v relativno kratkem času v košari znašle malce suhe lepinje, na krožniku pa dve klobasici, par pleskavic, dva para čevapčičev, par ražnjičev ter kotleta. Ob robu taistega krožnika pa sta se skrivala še ajvar ter na kocke nasekljana čebula. Ti dve zadevi sta bili tako edini vir zelenjave, če nam poslušalci seveda dovolijo, da zanju uporabimo ta izraz.

Seveda bi se med zobmi prilegla tudi kakšna šopska, k čevapom pa bi se podal kajmak, vendar tega za bon ni moč dobiti. Mesne dobrote iz mletega mesa bi lahko uvrstili nekam v povprečje, saj lahko v Ljubljani najdemo tudi prav poetsko zapečene in brbončice razvajajoče čevape, pleske, uštipke ter še kaj. Prvo spogledovanje z ražnjiči je bilo prav prijetno, saj so sočni spolzeli po grlu nizdol. Sočnost, ki jo je pri ražnjičih še bilo moč zaznati, pa se je pri kotletu porazgubila. Ta se je med zobovjem ter jezikom valjal bolj na suho. Vendar so ta kotletasti, kotaleči se intermezzo popravile klobasice, ki so bile izvrstne.

Prej omenjeni manko solate ter kajmaka je moč razložiti z relativno, če ne že kar absolutno nizko ceno bonov. Zanje boste odšteli nič več in nič manj kot 1,81 eura, kar je ceneje od bureka po ljubljanski tržni ceni.

In če se zopet vrnemo na začetek, kjer smo omenili, da nas je v Keršiča vlekel firbec… Seveda smo pri natakarju preverili, ali je res kaj na tem, da se ima oštarija zapreti. Ta nam je odgovoril, da dokler bomo mi študentje, še sigurno ne. Je pa v (Ljubl)jankovićevem drugo-mandatnem planu za ta del predvideno rušenje nekaj stavb in grajenje novih, in to bojda čez tri leta.

Še čisto za na konec. Franci-i se vsem prascem, govedu, melancanom, čebuli, papriki in paradižniku z vsem spoštovanjem zahvaljuje za veliko žrtev, ki so jo darovali gobcem Radia Študent.

Jejte jajca in prdite v miru!


Komentarji
komentiraj >>