Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AMAZIGH KATEB: Marchéz Noir (Iris Music , 2010) (ponovitev 10. 4. 2010 ob 00.30) (2243 bralcev)
Sobota, 3. 4. 2010
TCLejla




* "Daj mi pir za ljubi mir, koma sem," pravi Amazigh z obkroženim drugim A v pesmi Koma, ki niza vrsto opojnih pijač ter jih rima z dandanašnjimi univerzalnimi vrednotami nasilja, odtujenosti in diskriminacije. Svet v pesmih Amazighovega samostojnega prvenca Marchez Noir je mračen, umazan, obupen in obupan, le tu in tam "zacveti v gnilem vrtu up", kot poje sin očetovo besedilo v uvodni skladbi Dober dan. "Samotni vitez" z gembrijem, ki prečka "večer peklenskih pesmi", se ima zgolj za glasbenika, ki poje o življenju, kakršno je, nikakor ne za angažiranega glasbenika, kakor ga opisujejo.

O Amazighu Katebu povečini preberemo dvoje, in sicer, da je bil gonilna sila zdaj razpadle grenobelske zasedbe Gnawa Diffusion, ki je delovala med letoma 1992 in 2007 ter izdala tudi več albumov, ter da je sin priznanega alžirskega pisatelja, dramatika in pesnika Jasina Kateba, ki je med alžirsko osvobodilno vojno v izgnanstvu iz Francije med drugim menda bival tudi v Jugoslaviji. To, da je Amazigh Kateb alžirski Manu Chao, je tretja najpogosteje prebrana reč o njem, o kateri bi lahko razpravljali. Tudi zato, ker sta v osnovi oba predvsem francoska glasbenika, del bolj ali manj iste alternativne scene, torej tudi sorodna v zvoku, večjezičnosti in drži, prvi nekoliko mlajši in na sledi smernicam, ki so jih v 80. letih postavili najprej Tahovi Carte de Sejour in nato Les Negresses Vertes ter Manujevi Mano Negra, če omenim le najvidnejše. Kakopak tudi občasno sodelujeta, med drugim sta francoski zvok zastopala v kolektivu Desert Rebel ali Išumarji, pozabljeni rockerji iz puščave, v katerem so bili glavna sila tuareški glasbeniki in bojevniki. Amazigh je glasen zagovornik afriške identitete Alžircev, ki se je menda večina alžirskih severnjakov ne zaveda, prepoznal pa jo je v otroštvu, ko je z družino obiskal saharski Timimun, precej globoko na jug od rodnega Alžira, in spisal prvo pesem o svoji afriški identiteti. Ta se je z leti in z življenjem razcepila v večkratnost, ki jo odlično spaja v glasbi.

V Francijo ga je leta 1988 zanesla predvsem puberteta: oče Jasin je zaradi dela začasno bival v Grenoblu, družina je ostala doma v Alžiru, šestnajstletni Amazigh pa je osvobojen očetove avtoritete zbezljal, šprical šolo ter se predajal življenju na ulici in drogam, zato ga je oče poklical k sebi, da bi sin pod budnim nadzorom pridno študiral. Kmalu zatem je oče umrl, Amazigh pa je ostal v Franciji, v Grenoblu, se trudil študirati ter opravljal priložnostna dela. Pri dvajsetih je ustanovil skupino Gnawa diffusion in pri ne več rosnih šestintridesetih stopil na samostojno pot, ki jo je po letu koncertiranja lansko jesen okronal z zrelim prvencem Marchez Noir. Naslov bi lahko v slušni podobi pomenil "črni trg", v pisni obliki pa pomeni "hodite črni". Verjetno se to nanaša tudi na poziv k prepoznanju afriške identitete, vendar zgolj spekuliram.

Afriške glasbe so nedvomno močno prisotne v Amazighovem pestrem stilemu, ki ga včasih označujejo kot ragga rai ali ragga gnawa. Slednje, gnawa v francoskem alter slogu, je tudi najmočnejša sestavina Amazighove glasbe in podobe ter kakopak najmočnejši odmev afriške identitete in glasbe. Prislišati je tudi precej od Alžirije in Magreba bolj oddaljenih odmevov in krikov godb subsaharske Afrike ter seveda prizvoke alžirskih ter magrebskih godb par excellence, denimo šaabija in raija. Vse skupaj pevec, avtor in gembrist ter karkabist Amazigh, ki je tudi producent svojega prvenca, zelo naravno in brez posiljevanja spaja v žmahtno in žlahtno celovito godbo, ki sicer ni povsem brez navlake in premore tudi slabše trenutke, a v splošnem vtisu prevlada dobra večina s kar nekaj zares odličnimi trenutki. Na plošči Marchez noir sodeluje peščica pretežno magrebskih glasbenikov z akustičnimi, električnimi in elektronskimi glasbili.

Amazighov prvenec je izšel ob dvajsetletnici smrti Jasina Kateba, prinaša tudi dvoje očetovih besedil, in sicer uvodno Bonjour ali Dober dan in četrto Africain – Afričan. Druga se suka v podlagi, v tretji Dima n'tu ali Vedno vi zasije žarek neskončne volje po svobodi, ki je inherentna zgolj zasužnjenim, na primer "svobodnim bratom norosti in poezije", kot Amazigh slikovito opiše gnawije. Peta na Amazighovem prvencu je Chante avec moi, Poj z menoj, o večkratnosti identitet. Šesto, osmo in deseto je treba zaradi neujemanja med dolžino plošče in trajanjem Tolpe bumov izpustiti. Sedma Mociba ali Katastrofa govori o strahotah divjega kapitalizma, ki je zavladal Alžiriji. Sledila ji bo Sans histoire ali Brez zgodovine, ki med obtoževanjem pozabljivih zablod Amerike, Francije, Alžirije, Izraela in arabskega sveta pravi tudi "Amerika je ženska brez zgodovine, ki se rada zvečer odpravi na šoping v Bagdad". Predzadnja, Dounia ali Svet, poje o tuzemnem svetu, ki "je naša postelja in odeja", ter se med drugim sprašuje, "kolikokrat še bo naša Afrika balkanizirana". Črni marš se izteče s poetičnim krikom Ma tribu ali Moje pleme o umirajoči Alžiriji, ki joče: "V moji noči molim / kličem duhove / moji kriki odmevajo / okoli mene / sámo razdejanje."
Ampak pojdiva od začetka: "Dober dan življenje, dober dan obup, dober dan mrka obzorja, kjer se poraja up!"

pripravil TC Lejla Bin Nur


Komentarji
komentiraj >>