OFF NAPOVEDNIK Petek, 05. 09. 2003
Kdo je “zguba”? Zguba je beseda, ki ima slabšalni prizvok in jo ljudje uporabljamo za označevanje osebkov, ki so nekje na svoji poti življenja naredili kakšno popolno bedarijo ali dve in prav malo dobrega za ljudi okrog sebe. “Zguba” je torej tudi kavboj George Bush mlajši. No, tako vsaj trdi demokratski predsedniški kandidat Dick Gephardt, ki je v televizijski debati, v kateri so se prvič pomerili demokratski predsedniški kandidati, predsedniku pripopal to negativno označbo. Besedi zguba pa je parkrat dodal tudi pridevnik “bedna”. George Bush mlajši ali “bedna zguba”. Sliši se dobro.
Vsi kandidati pa so se večkrat nostalgično spomnili zlatih časov predsednika Billa Clintona in jih primerjali z Bushevo katastrofalno politiko. Jah, Clintonovo sproščanje v ovalni pisarni z Monico Lewinsky zdaj zgleda prav smešno nedolžno.
Poslušate političnim zgubam nenaklonjeni off program Radia Študent!
…obetajo se strožji ukrepi proti širitvi orožja za množično uničevanje…
…zunanji ministri EU in pristopnic bodo danes pričali o reformi Evropske unije…
…v Hongkongu ljudstvu vrnjene svoboščine…
…predlog nove iraške resolucije že predmet debat…
…Rupel poskrbel za nov diplomatski škandal…
ODPOVED: Z današnjim Offom se je pozabavala Anja, pod prste pa ji je gledal Tomaž Z.
OFF PROGRAM Petek, 05. 09. 2003
Američanom se je v Iraku hudo zalomilo. Dolarji izginjajo, prav tako ameriški vojaki. Sedaj je seveda čas, da v Irak pritacajo okrepitve, ki naj bi jih po mnenju domnevnih rešiteljev svobodnega sveta tja poslali v preteklosti izigrani Združeni narodi. Predsedujoči Varnostnemu svetu Združenih narodov v septembru, Britanec Emry Jones Parry je dejal, da bodo članice Varnostnega sveta začele z neformalnimi pogovori okrog bistoumnega ameriškega predloga nove resolucije v Iraku. Ta naj bi, seveda pod ameriškim vodstvom, avtorizirala mandat modrih enot Združenih narodov za vzpostavitev varnosti in stabilnosti v Iraku.
Colin Powell pa je ameriško javnost pomiril in zatrdil, da bo vojaški del operacije ostal pod nadzorom velesile. Tiskovni predstavnik Bele hiše Scott McClellan pa je pristavil svoj lonček in jasno povedal, da bo imel ameriški civilni upravitelj Iraka Paul Bremer še naprej glavno vlogo pri obnovi države. Politična oblast v Iraku bi tako ostala v rokah Američanov. Sprejetje resolucije je zato zelo vprašljivo, saj je diplomatom kristalno jasno, da je to še en poskus natega mednarodnega prava, ki je zrasel na zelniku ZDA.
Na pobudo kavboja Busha pa je skupina 11-ih držav članic tako imenovane varnostne pobude proti širjenju orožja za množično uničevanje po dveh dnevih zasedanja v Parizu dorekla par zadevic. V en glas so se odločili, da je treba izvajati ostrejše ukrepe proti širjenju jedrskega, kemičnega in biološkega orožja. Da bi to dosegli, bodo v prihodnosti izvedli deset posebnih vaj za prestrezanje sumljivega tovora na morju in v zraku.
Ker je zaustavljanje nič hudega slutečih ladjic v mednarodnih vodah nezakonito, bi kavbojci radi - kaj pa drugega - pač spremenili zakon. Da je ameriška angažiranost okrog cele zadeve posledica naperjenosti proti Severni Koreji, je po besedah ameriškega državnega podsekretarja za razorožitev Johna Boltona čisto zmotno prepričanje. Njih seveda samo skrbi, da ne bi orožje prišlo v roke kakšnim hudobnim teroristom.
Ameriško bentenje proti širjenju orožja za množično uničevanje pa je dobilo precej smešen epilog. Obrambno ministrstvo dežele priložnosti je namreč sporočilo, da ne bo uspelo uničiti 45 odstotkov lastnih zalog kemičnega orožja do 29. aprila leta 2004. Ta datum določa konvencija o kemičnem orožju. Do sedaj je revčkom uspelo uničiti reci piši le 23 odstotkov nevarnih snovi. V dobri veri se spet obračajo na mednarodno javnost. Tokrat s prošnjo, ali bi bilo možno, da bi 45 odstotkov svojih zalog za slabe čase uničili do 31. decembra leta 2007. Do tega leta bi morale biti uničene vse zaloge. Pravila za kavboje očitno spet ne veljajo.
Prijatelji Američanov na drugi strani Atlantika pa so spet za življenje prikrajšali še enega Palestinca. Izraelci se svojega zadnjega dosežka še posebej veseljijo, saj je bil padli Palestinec 27-letni lokalni poveljnik radikalne islamske organizacije Hamas Mohamed Al Hanabali. Da postrežemo z nekaj številkami: Od začetka intifade, konec septembra 2000, je umrlo 3448 oseb, od tega 2585 Palestincev in 802 Izraelca.
Ko smo pa že pri številkah, naj dodamo še, da je v treh mesecih in pol od začetka vojaške ofenzive v indonezijski provinci Aceh v spopadih umrlo skoraj 1200 ljudi. 816 umrlih je članov separarističnega gibanja Svobodni Aceh in pa 61 indonezijskih vojakov. In še kratek skok v preteklost: Separatistično gibanje Svobodni Aceh se za svojo islamsko državo bori že od leta 1976.
Skok stran, v Hongkongu, pa ljudje lahko spet mirno izražajo svoje mnenje, saj je politični vodja Hongkonga Tung Chee-hwa umaknil zakon o javni varnosti. Omenjeni zakon je ob sprejetju sproži proteste, na katerih se je zbralo okoli 500.000 ljudi. Z zakonom so oblasti prepovedale upore, izdaje in udare. Nema da nema. Izvajanje zakona je bilo takoj po sprejetju zamrznjeno, hongkonška vlada pa je padla v najhujšo krizo po vrnitvi province pod kitajsko oblast leta 1997. Tung je sklenil, da vlada nove različice zakona kar ne bo pripravila. Še vedno pa ostaja optimist in upa, da bo ljudstvo mogoče kdaj pa le pripravljeno na tako represivno politiko.
V Evropi pa se zunanjim ministrom Evropske unije in desetih držav pristopnic obeta idiličen konec tedna v italijanskem letovišču Riva del Garda. V sproščenem vzdušju bodo gospodje rekli eno ali dve o mednarodni konferenci o reformi Evropske unije ter seveda o razmerah v Iraku in na Bližnjem vzhodu. Idilično atmosfero bo z zgodbicami o tegobah Slovenije zaradi namere Zagreba, da razglasi izključno ekonomsko cona na Jadranskem morju, verjetno nekoliko pokvaril naš Rupel.
Začetek idiličnega konca tedna pa so gospodom zunanjikom rahlo zmotili tudi protestniki proti globalizaciji, ki so zaprli glavne prometne povezave proti Gardskem jezeru. Hvala bogu, da imajo možje na razpolago helihopterčke in jim je jezero na razpolago tudi po zračni liniji. Med protestniki, ki ne želijo nasilnih demonstracij in so cesto zaprli mirno, so tudi naši rojaki.
Dimitriju je izlet v tujino prišel kar prav, saj je v domačih logih spet povzročil en majčken diplomatski škandal. V Ljubljani je namreč sklical diplomatski zbor, veleposlanike članic Evropske unije, držav kandidatk in ZDA ter jih obvestil o zadnjem hrvaško-slovenskem sporu. Na zbor pa je čisto slučajno pozabil povabiti hrvaškega veleposlanika Celestina Sardeliča. Diplomat da mu ni para.
O razvoju Balkana pa spet pametujejo na zahodu. Tokrat je bil pameten generalni sekretar zveze NATO George Robertson. V Sofiji je morebitne prihodnje članice zavezništva z Balkanskega polotoka pozval k okrepitvi boja proti mafiji in korupciji. Robertson je bojda na Balkanskem polotoku opazil pozitivne spremembe, ampak še vedno bi rad videl, da bi se v teh logih še bolj razcvetela opevana demokracija. V Bolgariji se šefe mudi v okviru svoje poslovilne turneje po prestolnicah držav članic in partnerk zveze NATO. Decembra bo namreč zapustil svoj položaj. George, so long and thanks for all the fish.
Luč sveta je ugledala tudi tako imenovana Casablanška deklaracija, ki je sad drugega svetovnega kongresa mladih, ki je konec avgusta potekal v Maroku. Na kongresu je bilo zbranih preko 800 delegatov, aktivistov, kulturnikov in mladih novinarjev med 15. in 25. letom iz 141 držav. Deklaracija bo poslana vsem vladam držav udeleženk, Združenim narodom in drugim pristojnim organizacijam. Začrtati poskuša poti in cilje mladih na poti, ki bo pripeljala do uresničitve milenijskih ciljev Združenih narodov. V Maroku je bila tudi slovenska mladež. Pa naj še kdo reče, da je mladina danes čisto apatična in apolitična.
(Anja)
Komentarji
komentiraj >>