Na današnji dan pred dvajsetimi leti je Slovenija s prvimi večstrankarskimi volitvami po desetletjih enostrankarstva znova postala demokratična, parlamentarna demokracija. Uradna državna občila so dogodek predstavila tako, kot je to v navadi – državotvorno, kot velik dosežek pogumnega naroda in njene sedanje partitokracije. Toda bolj kot to, kar se proslavlja, je zanimivo to, kar se ne proslavlja. Državna in paradržavna občila so namreč reinkarnacijo parlamentarne demokracije prikazala izven njenega konteksta, kot povsem avtohtono, slovensko zadevo, istočasno pa kot temelj demokracije izpostavila različne stranke, ki so nastale neposredno pred prvimi večstrankarskimi volitvami.

Takšna interpretacija polpretekle zgodovine je seveda nepopolna in celo lažna. Izpušča namreč bistven element – dejstvo, da so zahteve po demokraciji najbolj vztrajno in utemeljeno ponavljale predvsem tedanje mlade generacije, njihove organizacije in mediji. Radio Študent, Tribuna, Katedra, Mladina in še nekateri drugi mediji so s kritiko enostrankarstva, z zanikanjem omejevanja svobode govora in zahtevami po pluralizmu že nekaj let pred prelomnim letom 1990 postavili temelje za demokracijo. Brez teh medijev slovenska javnost nikoli ne bi izvedela ničesar o pobojih domobrancev, zločinih “UDBE”, zgrešenosti kulta osebnosti, preganjanju disidentov, prodajah orožja nedemokratičnim režimom in uspehih demokratičnih družb. Mladinska organizacija je bila pravzaprav prva opozicija Zvezi komunistov. Toda o tem se danes ne govori. Ta molk je zgovoren. Verjetno je samo na prste ene roke mogoče danes prešteti tiste, ki bi pravilno odgovorili na preprosto vprašanje – “kje so bile prve večstrankarske volitve v socialistični Sloveniji?” Odgovor je presenetljiv – na ljubljanski Univerzi. Oziroma natančneje – med ljubljanskimi študenti, ki so že sredi osemdesetih leti izbrali novo vodstvo tedanje Univerzitetne konference ZSMS in to tako, da so volili in se odločali med predstavniki na listi “A” in listi “B”. Na eni so bili člani Zveze komunistov, na drugi pa njihovi nasprotniki. Zmagala je “nekomunistična” lista, ki je nato “večstrankarstvo” propagirala tudi v vseh študentskih in mladinskih medijih. In če se komu zdi to nepomembno, potem naj si pribeleži še dva podatka – da je bil na “komunistični” listi, ki je izgubila, tedaj tudi naš sedanji predsednik Borut Pahor, ter da si je te volitve iz Zagreba prav zaradi njihovega velikega pomena prišel pogledati celo tedanji ameriški konzul v Jugoslaviji, ki mi je po končanih volitvah dejal, da je to, kar se je zgodilo “zgodovinsko” in da se bo “to, kar se je zgodilo tukaj, že čez nekaj let ponovilo povsod po Jugoslaviji.” In imel je prav. Tako kot CIA, ki je napovedala razpad Jugoslavije - pa čeprav malce prepozno.

Če pogledamo na to dogajanje iz današnje perspektive bi lahko rekli, da so gospod Rupel, Janša, Kučan in mnogi drugi tedanji politiki šele nekaj let zatem, ko so slovenski mladinci in študentje ob podpori slovenskega puntarskega delavstva že uredili pogoje za gradnjo naše hiše demokracije izpeljali še drugo in tretjo fazo gradnje. Lahko bi rekli, da so študentje načrtovali, politiki pa so nato izvajali fizična dela v naravi. Za njimi so nato prišli še tisti, ki so nato v naši hiši demokracije izvedli še slikopleskarska dela, položili nekaj inštalacij in se na koncu, po dveh desetletjih zamude, lotili še postavljanja ograje proti južni sosedi, kar se je seveda izkazalo za precej nerodno in zapoznelo početje. Kajti vsak gradbinec ve, da je pred postavitvijo hiše potrebno najprej izmeriti in zakoličiti domačo parcelo, pregledati stanje v katastru in si pridobiti zemljiškoknjižni izpisek s pravo parcelno številko. Ker teh malenkosti naši vrli politiki v zanosu izgradnje niso uredili pravočasno, se mora ljudstvo s tem ukvarjati še danes. Ampak to je seveda že druga zgodba.

Z enostransko predstavitvijo izbruha demokracije v Sloveniji pa se pozablja tudi na dejstvo, da se večstrankaska revolucija ni zgodila v prvih trenutkih neodvisne Slovenije, pač pa v zadnjih dnevih kasneje razpadle Jugoslavije. Da je bila tako rekoč vrhunec razvoja SFRJ. In ponavadi se ob tem pozabi povedati tudi to, da so v tistem času skupaj s Slovenijo na pot večstrankarske demokracijo veselo stopile tudi ostale države nekdanje SFRJ. In v nekaterih drugih državah so bile posledice tega zgodovinskega koraka tudi precej tragične. V Bosni in Hercegovini, ki je v času enoumja doživela velik razcvet so, na primer, proti komunističnemu enoumju skupaj nastopili voditelji muslimanske SDA, hrvaške HDZ in srbske SDS. Ob zmagi sta vodja SDA Alija Izetbegović in vodja SDS Radovan Karadžić objemajoč se proslavljala zmago nad “komunisti.” Čez leto dni pa je država popokala po nacionalnih šivih in končala v vojni. Kar seveda ne pomeni, da je demokracija slaba. Nasprotno. Toda v večnacionalnih državah ali v državah z velikimi manjšinami demokracija ni vse. Brez mehanizmov, ki preprečujejo preglasovanje in nasilje večine nad manjšino se demokracija lahko spremeni v visoko brizantni eksploziv. Nekateri smo to spoznali prepozno. Toda večina slovenskih političnih voditeljev tistega in tudi sedanjega časa se je vsega tega prav dobro zavedala, vendar se z mednarodnimi posledicami svojih dejanj ni želela ubadati.

Prav zato je uradno pleskanje slovenske zgodovine pomilovanja vredno. Slovenija je namreč na podlagi demokratičnih volitev in referenduma izpeljala tudi enostransko osamosvojitev in to v roku, ki ga je določila sama. Ta rok pa je bil seveda prekratek za to, da bi ostali deli Jugoslavije lahko medtem vzpostavili mehanizme, ki bi preprečili, da se jim države ne bi sesule kot hišice iz kart. In ker so tudi slovenske enostranske poteze privedle do grozljivih posledic za druge države južno od Kolpe, nosi Slovenija danes večjo odgovornost tudi za stabilnost držav, nastalih na področju nekdanje Jugoslavije. Toda Slovenija se tudi teh zadev, kot je dokazal nedaven polom konference o Zahodnem Balkanu, loteva nerodno. Namesto da bi slovenska diplomacija pravočasno poiskala kompromis med predstavniki Srbije in Kosova, so slovenski diplomati vsaki strani obljubljali vse in na koncu dobili nič, državotvorni mediji pa so ta nič nato napihnili v velik balon neobstoječega uspeha.

Ampak to seveda ni nenavadno. Zunanja politika vsake države je samo podaljšek njene notranje politike. In štiriindvajset let po ljubljanskih študentskih volitvah so celo te, prve študentske večstrankaske volitve žal še zmeraj visoko nad dosežki novodobne slovenske politike. Kajti celo ljubljanska študentarija je pred skoraj četrt stoletja že vedela, da je smisel vlade v tem, da vlada, opozicije pa v tem, da ji nasprotuje. Danes pa imamo vlado, v kateri je prvak opozicije najboljši svetovalec premierja, kjer prvi minister sesuva svojega pravosodnega ministra in podpira opozicijsko generalno tožilko, medtem ko mu ob privoščljivem režanju opozicije del lastne vlade postavlja ultimate. Vse kaže, da je Pahor nekoliko napačno razumel svojo prvo študentsko, demokratično lekcijo. Ali smo se za to borili? To je res narobe svet. Demokracijo imamo, toda dvajset let kasneje je slovenska hiša demokracije očitno še zmeraj postavljena - na glavo.

Terminal je spisal Igor Mekina.