Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
DANIEL METEO: Working Class (Shitkatapult, 2009) (ponovitev 20. 4. 2010 ob 00.30) (2261 bralcev)
Torek, 13. 4. 2010
Pina Gabrijan



* Današnja Tolpa bumov je posvečena predstavitvi albuma 'Working Class', ki ga je konec lanskega leta pri založbi Shitkatapult izdal Daniel Meteo. Z njegovim samostojnim delom smo se lahko pobližje seznanili v letu 2006, ko je izdal svoj dolgometražni prvenec 'Peruments'. Sicer je Meteo znan tudi po sodelovanju s Tomom Thielom iz Sun Electric, s katerim tvorita dvojec Bus, ki ga je pod svoje okrilje vzela čislana berlinska založba ~scape in je do sedaj izdala dva njuna albuma.

'Working Class' nedvomno spada med izdelke elektronskega miljeja, ob katerih bi spričo poskušanja slogovne umestitve zgrešili njihovo bistvo. V ospredju so prej razpoloženjska vprašanja in vprašanja vzdušja kot pa nuja po opredelitvi teritorija, po katerem se gibljejo. Treba jih je torej preprosto konzumirati, saj smo prek celotnega albuma priča kopici različnih načinov ravnanja in rokovanja z energijo; od razlivanja in zajezovanja, kupčkanja in razsipavanja, zaviranja in pospeševanja do neumerjenega razdajanja. Tako Meteo zelo mojstrsko krmili med težje prebavljivim in prelahkotno zapopadenim glasbenim izrazjem. Tudi brez kakšne pretirane afektiranosti uspeva ustvariti razgibano slikovitost zvočne pokrajine.

Uvodni, skoraj desetminutni komad 'The Beat Of The Heart' povede z naslovu prikladnim udarnim ritmom in se zaključi s krajšim improjazzy ekskurzom. Nasploh komadi na trenutke dajejo vtis ustvarjenosti prek improvizacijskih poigravanj. Na albumu je kar nekaj kratkih komadičev oziroma morda bolje rečeno tem, kot sta na primer atmosferična 'Charlie' in 'Signals' ali pa klavirski intermezzo 'Reclam'. Sicer izdelek v sebi nosi določeno mero otožnosti, vendar se ta nikakor ne nagiba h kakšni patetični in odvečni jokavosti. Otožnost je prisotna kot nekaj, kar se prej ponuja kot neskončen in nadvse interesanten predmet raziskovanja, kot pa nekaj, kar bi bilo prek umetniškega ustvarjanja razrešljivo z ekspresijo. Od tega razpoloženja očitno odstopa komad 'In The Mood', ki s svojo poskočnostjo nasploh naravnost štrli ven iz celotnega albuma. Vendar tudi ta konec koncev v besedilu nosi »priznanje«, kako sovraži svoje lastne sanjarije o zaljubljenosti, s čimer gotovo relativizira prvotni vtis naivne razigranosti dotičnega komada in mu prida precej bolj samoironičen podton.

'Working Class' tako razkriva - pa čeprav na trenutke rahlo sramežljivo - vznemirljivo idiosinkratičnost nekega mikrokozmosa. Nedvomno da tudi vedeti, da gre v primeru Daniela Metea verjetno res za po krivici nekoliko spregledanega ustvarjalca. Vendar ta ugotovitev hkrati potrjuje dejstvo, da se pri iskanju tartufov vsekakor obrestuje, če se kdaj pa kdaj zarijemo tudi malo globlje.

pripravila Pina Gabrijan

 



Komentarji
komentiraj >>