* Če bi novi album Wonderful Feeling of Emptiness skupine My Buddy Moose slišal po radiu, našel v katalogu kake založbe, recimo nemške založbe ameriške glasbe Glitterhouse, ali pobral v kaki trgovini in ga poslušal, ne bi vedel, da prihaja iz Reke, Hrvaška, dokler pač ne bi odprl ovitka in prebral imen članov zasedbe. To je dobro in slabo. Dobro je, ker se tako pesmi kot izvedba, zvok in produkcija v ničemer ne razlikujejo od svetovne produkcije. Vsaj, kar se mojih ušes tiče. Slabo pa, ker se zdi, da se izgubljajo lokalne identitete.

No, zdaj ni pravi čas za razglabljanje o globalnih razpršenih identitetah in klenih navezavah na lokalno okolje. S tem bi se z našega obzorja zlahka izgubila čudovita glasba skupine My Buddy Moose. In to bi bila prevelika škoda. Tako si bomo za drugo priložnost prihranili verjetno tudi zajedljive opazke o tem, zakaj neki se je lahko neka druga hrvaška skupina nekoč poimenovala Plava trava zaborava, My Buddy Moose pa si niso mogli reči Moj prijatelj los. S tem ne bi izgubili popolnoma nič. No, ja, mogoče bi se morali poimenovati Moja prijateljica gorska koza ali kaj takega, da bi zveneli bolj domačijsko. S tem bi verjetno izgubili vsaj eno dragoceno asociacijo, namreč spomin na nadaljevanko Severna obzorja, kjer nas je na začetku in koncu posameznega dela pozdravil naš dobri prijatelj los, ustvarjalci nanizanke pa so vedno skrbeli za dobro glasbo, od Ramones do Iris deMent in vsega vmes. Če bi nadaljevanko še snemali, bi gotovo slej kot prej uporabili tudi kako pesem skupine My Buddy Moose.

Ko omenimo še založbo skupine My Buddy Moose, Dancing Bear, postanejo zadeve že pretirano zabavne. Plešoči medved. Oseben spomin na plešočega medveda v Bakarcu se mi vsiljuje sam po sebi. Vam to sicer nič ne pomeni, spoštovane poslušalke in poslušalci, meni pa, če nič drugega, skupino My Buddy Moose - res da preko ovinka - le uspe locirati vsaj v bližino Reke.

Luka Benčić in ostali trije člani skupine My Buddy Moose so si po objavi prvenca leta 2006 vzeli čas za piljenje pesmi na pričujoči mojstrovini. To ni bilo samoumevno. Takoj po objavi prvenca, ki so ga izdali po dveh letih delovanja pod tem ime-nom - vsak od glasbenikov pa ima še nekoliko daljši staž na hrvaškem glasbenem prizorišču - takoj po objavi prvenca torej, so bili namreč tako v zanosu, da so naslednjo ploščo napovedo-vali kar za naslednje leto. Ki se je nekoliko raztegnilo. To je vsekakor slišno koristilo pesmim, ki so jih dokončno posne-li v letih 2008 in 2009. Album deluje nadvse celovito, zaokro-ženo, večplastno. Hkrati kajpak tudi slogovno odprto, neulov-ljivo v enodimenzionalne slogovne opredelitve. Doslej sem se uspešno izogibal izrazu »americana«. Spomnimo se podnaslova revije No Depression, ki pravi nekako takole: najprej našteje nekaj izrazov, nato pa zaključi: »kar koli že to pomeni«. Jaz bom veselo ponovil za njimi. Insurgent country, alt country, americana, folk, roots rock, kar koli že pomenijo te oznake. Mimogrede: nikakor ni naključje, da so My Buddy Moose ustano-vili skupino tudi v okviru omenjenega spletnega časopisa. Obi-ščite torej www.nodepression.com.

Na albumu Wonderful Feeling of Emptiness se pojavljata tudi dva označevalna gosta, za katera so člani skupine My Buddy Moose menili, da je smiselno, da ju navedejo tudi na ovitku. En je vseprisotni Chris Eckman. Seveda to ni nobeno naključje. Ne zgolj zaradi povezave v skupinah The Strange in Bambi Mole-sters ter v Daliboru Pavičiću, ki je bil producent prvenca. Tu se spet spomnimo nemške založbe ameriške glasbe Glitterhouse. Od vseh držav v Evropi se je prav v Beverungnu v Nemčiji našla skupina dovolj vnetih, prodornih, zagnanih, dejavnih ljubitel-jev tovrstne glasbe, ki so z založbo in distribucijsko hišo Glitterhouse vzpostavili ameriško okno v Evropo. Chris Eckman je tu zelo pomembna oseba. Nikakor ne zgolj zaradi The Walkabouts in dvojca Chris & Carla. Omenimo vsaj njegovo sode-lovanje z norveškimi Midnight Choir, da ne naštevam naprej.

Drugi je puščavski rocker Howe Gelb, ki ga, podobno kot Chrisa Eckmana, raznaša od ustvarjalnosti in mu Giant Sand nikoli niso bili dovolj. Če koga sploh zanima, slišite Howa Gelba s kitaro v naslovni pesmi Wonderful Feeling of Emptiness. Njego-va prisotnost je bolj simbolična. Ne vem, če bi jo kdo opazil, če ne bi bil naveden na ovitku. To seveda priča tudi o glasbe-niški kompetenci jedra skupine My Buddy Moose. Chris Eckman je odigral nekoliko bolj slišne in vseprisotne orgle v več pesmih. Vendar, tudi brez njiju, z vsem spoštovanjem do njiju, bi My Buddy Moose zveneli izvrstno.

Še nekaj gostij in gostov: Silvia Gaćina z glasom v duetu v pesmi Tonight, Petra Benčić glas v pesmi Las Nubes Peligrosas, Alfio Mejak harmonika v isti pesmi, Leon Benko pa klaviature v več pesmih. Kaže, da bodo morali v bodoče Luka Benčič, Matko Botić, Jasmin Đečević in Ištvan Širola dodati še petega redne-ga člana za klaviaturami, da bo tudi na koncertih povzemal in lovil zvoke, ki sta jih v studiu prispevala Leon Benko in Chris Eckman.

Spevne pesmi na albumu Wonderful Feeling of Emptiness zlahka zlezejo v ušesa. Tisto, kar je pomembneje, je, da med ušesi, v glavi tudi ostanejo. Ne kot breme, kot nekaj, česar bi se hoteli otresti, temveč kot prelepa, pastoralna glasbena pokra-jina, ki bogati in navdušuje.

Medtem, ko zaključujem tele vrstice, so My Buddy Moose na mojem predvajalniku pripotovali do zadnje pesmi. Čas, da jih privoščim tudi vam. Le še opazka, moje skromno mnenje: izvrs-ten album. Vse ostalo je v njihovih pesmih.

pripravil Milko Pošrtak