»Odgovornost za spremembe«, je pred volitvami pisalo na plakatih, s katerih nas se je nagovarjal Borut Pahor. In moral je vedeti, da bo narod odgovornost za spremembe enačil z odgovornostjo za morebitni status quo. In spremembe so. Odgovornost zanje pa preko koalicijskih vatlov razpršena onkraj svetovne gospodarske krize.

Dvojček koalicija - LDS se je zedinil ter se zavezal smernicam in ciljem v koalicijskem sporazumu, ki opredeljuje tudi reformo tožilstva. In te točke Katarina Kresal ter Aleš Zalar zlepa ne bosta spregledala. Kljub temu, da gre dokumentu očitati vsaj ohlapno artikulacijo zastavljenih ciljev. »Preučili bomo …«, »Resen razmislek bomo namenili …«, »Prizadevali si bomo za …«, »Pozorni bomo na …«, »Prioritetno bomo obravnavali …« … . Neohlapen cilj, ki pa ga ni mogoče zapisati, je zgolj žaganje Barbare Brezigar.

Cilji v koalicijskem sporazumu so nemerljivi in približno tako zmuzljivi, kot je kvadratni meter stanovanja za novodobnega, atipično zaposlenega, kreditno nesposobnega, med lastne sanje in ambicije vklenjenega slovenskega Evropejca. Takšnega, ki pri desetih letih delovne prakse za pasom ne premore enega leta formalno priznane delovne dobe. Na višku svojih moči, hkrati pa dovolj šibek, da lahko pokojninske stebre pusti pri miru. In čaka, da se ob hkratnem demografskem staranju nanj sesujejo sami.

Na medgeneracijsko solidarnost očitno ne gre več računati. Povprečna upokojitvena starost v Sloveniji znaša dobrih 57 let. In tolikšna bo ostala, v en glas zagotavljajo sindikati.

V koalicijskem sporazumu so zanimivi tudi predlogi, ki bi lahko, če nič drugega, sprožili vsaj pestro javno debato. Malo delo ob koncu leta 2008 sicer še ni imelo imena. Bilo je le eno od velikih načrtov. Takole je izgledalo na risalni deski: delovna doba naj bi tekla pri vseh oblikah dela. Cena dela študentov, dijakov, honorarcev in ostalih »prekernih« bi tako vključevala odvajanje temeljnih prispevkov za invalidsko, zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Seveda ni bilo jasno, na čigav račun. Delodajalci ves čas svarijo pred vsakršnim dodatnim obremenjevanjem, krovna študentska organizacija pa je že pred slabima dvema letoma izrazila jasen pomislek: Tovrstno izenačevanje posameznih zaposlitvenih »žanrov« bi škodovalo delovno-študirajoči populaciji, ki naj bi jo tvorilo 65 odstotkov študentov. Tako je bilo pred slabima dvema letoma. In premaknilo se ni nikamor.

Če delodajalci novega bremena ne bodo prevzeli nase – in težko je pričakovati, da ga bodo – država pa bi ga lahko le prek dodatnih socialnih transferjev, bodo cene študentskega dela sorazmerno manj konkurenčne. Količkaj trajnostna logika kadrovanja bi tako lahko narekovala redno zaposlovanje atipično zaposlenih. Obenem pa mučno nepredvidljivost delovnotržnih razmer s siceršnjih množic brez redne zaposlitve razširila še na študenteraj. Minister Svetlik je videti kot eden tistih moralistov, ki bi brezdomce na ulici poslal delat, študente pa izključno v predavalnice. Študentski status se bo iz dobrine prelevil v breme.

Ivan Svetlik uživa polno premierjevo podporo. Pahor pravi, da socialminister opravlja, citiramo, »fantastično delo«. Pretekli konec tedna ga je na strankarskem srečanju pozval k izvajanju socialnega dialoga. Ko ta ne bo več mogoč, pa lahko Svetlik delovnopravno in pokojninsko reformo prinese na vlado, ki jo bo poslala v parlament. »Kar bo, pa bo,« ponovno citiramo prvega ministra. Edina uteha je, da tovrstno podporo s strani predsednika vlade uživa tudi Barbara Brezigar. Premierjeva podpora pa je kot tedenska vremenska napoved. Kdo ob takšnem premierju sploh potrebuje Janeza Janšo, ki enkrat za spremembo ne zamuja priložnosti, da bi bil tiho?