* Brata Jan in Max Weissenfeldt sta na glasbeni sceni prisotna že dobrih 15 let. Multiinštrumentalista, ki poprimeta za skoraj vsak inštrument, sta svoje münchenske korenine zatajila z globalizacijo svojih imen v Jan in Max Whitefield, od koder tudi izvira ime Whitefield Brothers.
Morda ime Whitefield Brothers, kljub temu, da osnovni dvojec obstaja že dobro desetletje, v funkerskem in glasbenem svetu vendarle ni tako priznano in plodno, kot njun bolj znani in uspešnejši podvig imenovan Poets Of Rhythm. Na pogorišču Poets Of Rhythm, kjer sta imela brata v zasedbi falango glasbenikov iz celega sveta je nastala tudi kreativna zmes drugega ploščka projekta Whitefield Brothers, poimenovanega »Earthology«.
V kolikor je šlo na skoraj desetletje starem prvencu »In the Raw« za zelo afrocentrični pogled na funk, je njegovo nadaljevanje jasen odmik h globalizaciji. Fanta, ki sicer uradno še vedno živita v Nemčiji, se že dobro desetletje podita po svetu, kjer igrata z vsemi mogočimi glasbeniki in spoznavata svetovno godbo. Ravno povsem izven konteksta uporabljen izraz »World Music« pa je tisto kar dela dvojec Whitefield Brothers povsem avtentičen, drugačen, morda za koga brezmiseln, a zato toliko bolj inventiven in neobremenjen s tem, kaj bo povedala publika in kritika. »Earthology« v svojo hipnotično, psihedelično funk jazz odisejado, uspešno črpa tako iz tradicije Afrike, Amerike, arabskega sveta kot tudi Evrope in daljnega vzhoda, v skupnem seštevku pa prinaša nekaj povsem svežega in novega. Glasbeno tako povzema karakteristike afrobeata, klasičnega ameriškega soul funka in jazz-funka, filmske exotice, čemur pa dodaja svojstven in povsem neprilagojen, neklubski in nehitovski, raziskovalni pečat.
Album je pravzaprav nekakšen vpogled izven klasične funkerske strukture, kjer se album sprehaja po različnih ovinkih ter ritmičnih odsekih, iz katerih štrli zajeten kup najrazličnejših inštrumentov. Poliritmično ali pa ritmično in basovsko »nagruvano« melodiko večkrat prerežejo potentne trobilne in pihalne sekcije, flavte, ksilofoni, orgle, celo solaža na kalimbi ter mnogi drugi inštrumenti, ki prevzemajo vlogo nekakšnih sodobnih digitalnih produkcijskih efektov, vse skupaj pa zveni kot povsem soglasna, konkretna in kompleksna celota. Kompozicije tega mutantskega psihadeličnega funka stilsko sicer močno variirajo, zdi se, kot da v vsaki novi pesmi menjavajo inštrumentarij in iščejo nove zvoke, tiste iz prejšnjih skladb pa povečini zavržejo.
Eklektika, samosvojost in kreativnost so v današnjem pogledu na glasbo postale redke vrednote, ki jih brata Whitefield s svojo all-star glasbeno zasedbo gostov vestno negujeta. Na albumu se tako pojavi cel kup glasbenikov iz zasedb El Michels Affair, Quantic, Express Brass Band, Dap-Kings in Antibalas, ki so svoje ekspresije dodajali na studijskih snemanjih v New Yorku, Berlinu in Münchnu. Kompilacijsko število gostov pa zaokrožajo še nahrbtničarski raperski mikrofonski veljaki, sicer bolj kot ne povezani z založbo Stones Throw. Rapersko ogrodje tvorijo Edan, Mr. Lif, Percee P in MED, v uvodni kompoziciji pa svojo pevsko-pripovedniško žilico izkaže tudi Bajka.
Inspiracijo dvojca gre iskati v funku s konca šestdesetih let prejšnjega stoletja z dodatki zvoka sodobnosti ter za ta čas neznačilne striktno analogne produkcije. Dileme o tem, da je bil album narejen v teh časih tako ni, ostaja pa močan dvom o tem, da bi bila Whitefield Brothers rada enačena z revival funk sceno. Raje sta potegnjena v nekonvencionalno funk sfero, kateri ostaja zvesta od začetka svojega muziciranja do danes. Fanta ostajata neuklonljiva, nepričakovana, prvinska, hkrati pa ju skrbi podoba sodobnega sveta, kar dodobra dokažeta pri tematikah, ki jih na albumu uprizarjajo rimoklepači.
Eklektika, ki premika meje in zakonitosti funka, kjer se pretakajo tako filmski zvoki kot različna zmes glasb sveta zavitih v odprtokodno funk formo. Album ponuja pravcato raziskovanje, kjer nas vsaka nova kompozicija vrže v svoj svet, in je prezahteven za večino klubsko uniformiranih muzik, a se hkrati odmika od akademske jazz pozicije ali pričakovane strukture. Navzven je morda videti, da gre za nekakšen nekohezivni kreativni nered, a temu ob večkratnem poslušanju in spoznavanju različnih malenkosti ni tako, saj gre v resnici za natančno premišljena dodajanja in odvzemanja zvokov in menjujočih stilov. Glasba za ljudi, ki v času stihijskega poslušanja, glasbo vendarle raje poslušajo konkretneje in kompleksneje.
pripravil Jizah