Vautrin, lik iz Balzacove Človeške komedije, je v enem izmed svojih lucidnih govorov o družbi dejal: »Zgodovini sta dve: uradna lažniva zgodovina, ki jo v šolah uče, zgodovina ´ad usum delphini´; in potem tajna zgodovina, ki poroča o resničnih vzrokih dogodkov - to vam je sramotna zgodovina.« Opazka je bila izrečena v divjem obdobju razrednih bojev porevolucionarne Francije. Kljub temu - ali pa ravno zaradi tega - lahko rečemo, da velja še danes.

Kar se namreč skriva za obče znanimi informacijami, je prav boj: boj za presežno vrednost, neprestano akumulacijo kapitala in ohranjanja razmerij moči, ki poganjajo sopihajoči kapitalizem ob izteku ene izmed njegovih cikličnih faz. In ravno na križišču vseh teh interesov, ki zaradi ideologije vladajočega neoliberalizma ostajajo javnosti prikriti, se je med drugimi znašel tudi Irak.

V soboto, dvajsetega marca, je minilo sedem let, odkar so okupacijske sile pod taktirko ameriške administracije napadle iraško državo, steber arabskega nacionalizma, ki je bil s provokacijsko politiko Sadama Huseina trdno zacementiran v bogati iraški zemlji. S tem je Irak postal še en dokaz, da se smrtna municija danes ne nahaja v puškah med pripadniki vojaških čet, ampak pod zemljino površino.

Nafta - to novodobno strelivo, še posebej potrebno prav za delovanje ameriškega gospodarstva, seveda ne deluje s pritiskom na sprožilec. Bahtinovsko rečeno, beseda postane kraj razrednega boja, polje bojevanja diskurzov. Eden lepših dokazov moči besede je verjetno prav anti-islamističen linč, ki so ga mediji nereflektivno prevzeli prav v času agonije na Irak in ga v večini primerov zgolj s spremenjeno garnituro prakticirajo še danes.

Proti okupaciji so se z besedo iraškim upornikom ob bok postavili tudi pisci posebne številke Časopisa za kritiko znanosti. Ob njegovem izidu je v knjigarni Konzorcij potekala tiskovna konferenca s pisci prispevkov, zvečer istega dne pa okrogla miza v eni izmed učilnic Filozofske fakultete. Na njej so sodelovali: urednika številke Marta Gregorčič in Sami Al- Daghistani, Primož Šterbenc in Medard Kržišnik.

Kot je povedala urednica Marta Gregorčič, je namen posebne številke, ki je posvečena dogajanju v, o in proti Iraku...



Če so bile oči svetovne javnosti v prvih letih invazije uprte v zbombandirana in opustošena iraška mesta, se danes poročanje o Iraku bolj ali manj omejuje na faktografsko podajanje števila smrtnih žrtev. Poleg tega te informacije najpogosteje prihajajo od ene izmed medijskih hiš, katerih novice bolj kot o realnem stanju sveta govorijo o razmerju moči med delničarji. Prav zato pa, kot nadaljuje Marta Gregorčič, prispevki v novi številki ČKZ-ja...



Ob teh podatkih se lahko vprašamo, s kakšnega stališča je sploh mogoče govoriti oziroma obravnavati stanje v Iraku, pri tem pa ne zavzeti le ene izmed variant dominantne ideologije, kot jih predstavljata kulturalizem ali boj za človekove pravice. Moč diskurza namreč ni le trn v peti medijev, ki bolj kot ljudstvu služijo potrebam legitimiranja vladajočega razreda, ampak tudi znanosti.
Podobna vprašanja sta si postavila tudi urednika številke z naslovom Osvobajanje Iraka in k sodelovanju povabila različne avtorje...



Primož Šterbenc, raziskovalec na področju mednarodnih odnosov pravi, da ...



Prvi jasni poskusi podrejanja arabske države močem Zahoda segajo v prvo polovico dvajsetega stoletja in v sam način oblikovanje državne entitete. Irak je namreč bil...



V svetovnem kapitalističnem sistemu, kot ga je definiral Wallerstein, je svet razdeljen na medsebojno določujoča center in periferijo, katerima vladajo odnosi dominacije in podreditve. Ameriška okupacija Iraka in poskus podreditve iraškega ljudstva potemtakem izhajata iz same sistemske logike kapitalizma in ne iz osebne neuravnovešenosti Busheve ali kakšne druge administracije.

Irak se je kot ena izmed perifernih držav sistemskim determinantam moral podrediti v času kolonializma oziroma imperializma, ki je, kot je povedal Šterbenc,...



Če na dogajanje v Iraku gledamo s pomočjo teorije svetovnih sistemov, se vzroki za ameriški napad prestavijo iz polja diskurzov o poslanstvu zahoda, ki naj z demokratičnimi načeli razstreljuje, ups, razsvetljuje preostali svet. ZDA so namreč od sedemdesetih let prejšnjega stoletja izgubljale ekonomsko nadvlado ob razvijajočima se Evropi in Kitajski, istočasno pa je Irak pod baasističnim režimom...



...ki so mu omogočile napad na Kuvajt ter pod vprašaj postavile vojaško nedotakljivost ZDA. A Huseinova politika upiranja sistemskim določilom je bila prav tako odločna kot njegovo ravnanje pri obravnavi Kurdov.
Po desetletju ekonomskih sankcij je namreč Sadam Husein za upravljanje z nafto nameraval uporabiti evro, kar bi zadalo smrtni udarec ameriškemu gospodarstvu. Ker ima dolar pri mednarodnih naftnih transakcijah status primarne valute, je celotna naftna industrija porok dolarsko-ameriškega gospodarstva.

Ne preseneča, da se je vodstvo ZDA zateklo k neoliberalnim ideološkim puhlicam à la "širitev demokracije s strani civiliziranega Zahoda" in napovedalo "vojno proti terorizmu", da bi upravičilo napad, okupacijo, smrtne žrtve in proračunske preference.

Ne smemo pozabiti, da je vojno stanje prikladen izgovor za dvigovanje gospodarske rasti na račun vlaganj v vojaško industrijo. Irak pa je država z drugimi največjimi naftnimi rezervami na svetu, z najnižjimi stroški za njihovo izkoriščanje in z izjemno geografsko lego.

Dvig ameriškega gospodarstva omogočajo tudi različna vlaganja v uničeno iraško državo. Obnovitev infrastrukture tako hkrati služi ločevanju iraškega ljudstva od produkcijskih sredstev in vzpostavljanje sektaške politike ter identitetnih skupnosti.

Argumenti proti okupaciji so pravzaprav ključni razlogi prav za njo: na eni strani je vojno stanje najboljša strategija za gospodarsko rast, pospeševanje militarizacije sveta in odvračanja oči javnosti od realnih socialnih problemov; na drugi strani je nestabilna, navznoter razklana država, ki se je znašla na pragu socialno-družbenega poloma, idealna tarča podjarmljenja.

V resnici se je Irak ne daleč od tega praga znašel že pred napadom leta 2003. Dolgoletne sankcije Združenih Narodov so onemogočile gospodarski razvoj, uničile infrastrukturo in s sektaško politiko poskrbele za začetek razgradnje Iraka kot države in kot nacije.

V Iraku, ki je pred začetkom sankcij predstavljal moderno arabsko državo blaginje, je uničenje javnega sektorja povzročilo 70-odstotno brezposelnost, bogatenje tujih korporacij na račun domačih, porast korupcije ter delitev Iraka na zeleno in rdečo cono, kjer v prvi vlada ekonomija podkupovanja, v drugi pa ne-ekonomija.



...je povedal Sami Al-Daghistani, sourednik posebne številke ČKZ in študent Filozofske fakultete. Kot pravijo avtorji članka Genocid ZDA v Iraku, je sektaška politika z namenom uničenja koncepta iraškega državljanstva lažno predstavljala stranko Baas kot sunitsko, ki naj bi Kurde in šiite zatirala samo zaradi tega, ker so bili Kurdi in šiiti. Zaradi identitetnega diskurza so danes suniti ogroženi zgolj zato, ker so suniti.

Poskusi delitve Iraka so dokaz kontradiktornosti neoliberalizma: če je ena njegovih paradigem, da se svet spreminja v globalno vas z upadanjem moči suverenih držav, se na Bližnjem vzhodu poskuša uveljaviti prav elemente nacionalne države.

Države, ki temeljijo na identitetni politiki, se proti politični konstituciji "suverenega ljudstva" bojujejo z vzpostavitvijo "naroda", ki je de facto narod večinskega prebivalstva in ne narod vseh. "Suverenost" sedaj pripada družbeni skupini, utemeljeni na "nacionalni" kulturi in normativnih mehanizmih. Da bi ugotovili dramatičnost posledic identitetnih posameznikov, nam ni treba iti do Bližnjega vzhoda. K mehanizmom konstitucije nacionalne države spadajo tudi etnična čiščenja, znana iz območja bivše Jugoslavije. K tem lahko dodamo še sicer ne ravno vojaški, zato pa nič manj očiščevalen izbris.

Da bi videli, kdo si lahko pridobi slovensko nacionalno identiteto, se ozrite po ne-občestvu slovenskega naroda, sestavljenega iz Romov, muslimanov, tujih delavcev, istospolno usmerjenih in tako naprej. In ta in-tako-naprej je treba vzeti dobesedno, saj je komercialnejši vidik identitetnih pogromov navsezadnje glorifikacija in propagiranje medsebojnega priznavanja različnosti-raznolikosti in sploh kulturne pestrosti.

Kulturalizem je nastal šele s specifično postfordistično dialektiko ponudbe in povpraševanja ter se preoblekel v diskurze multikulturalizma, pluralnih identitet, spoštovanja razlik in "politike priznavanja". Ti na drugem koncu priskrbijo argumente o (ne)zaostalosti območij sveta zaradi kulturno-civilizacijskih značilnosti regije ali pa kar njenih prebivalcev, ki služijo kot opravičilo različnim novodobnim poskusom kolonizacije.

Delitev Iraka na tri identitetne regije se je začela že v obdobju sankcij po zalivski vojni z vsiljenimi območji prepovedi letenja. Danes se iraški narod poskuša razdeliti s pomočjo politike naftnih polj: tista na severu naj bi šla Kurdom, južna šiitom, osrednji, tako imenovani sunitski del z največjimi zalogami nafte, pa - kakopak - tujim podjetjem.

Iraško ljudstvo se bori proti okupaciji, kateri je uspelo sektaške nazore in kapitalistično vodenje države vsiliti tudi domačim voditeljem. Trenutna iraška oblast je zgolj razširitev nelegalne okupacijske oblasti. Tako...



A spreminjanje narodne identitete v Iraku ni bilo...



Trenutni oblastniki pa ne priznavajo le upora iraškega ljudstva, ampak tudi nasprotovanja ameriških vojakov. Medard Kržišnik, samostojni novinar in politolog, se je v preučevanju situacije v Iraku postavil na drugo stran sodelujočih akterjev. V raziskavi o reakcijah vojakov okupacijskih sil je ugotovil, da kar se...



Poleg nedovoljenih odhodov iz vojske narašča tudi število samomorov. Ob teh podatkih se je Kržišnik začel spraševati, ali upor vojakov ne bi mogel predstavljati načina za prekinitev vojne v Iraku.

Upor je legitimna pravica ljudstva, pravi Hana al Bayaty, ki je zaradi bolezni morala odpovedati načrtovana predavanja v Ljubljani ob izdaji posebne številke Časopisa za kritiko znanosti ob sedmi obletnici napada na Irak.

Upor iraških prebivalk in prebivalcev ni le upor proti nelegalnemu in nasilnemu poskusu nadzorovanja in upravljanja največje države po zalogah nafte, ampak je hkrati upor proti širitvi in uveljavitvi neoliberalnih odnosov moči in njegovih ideoloških podpornih stebrov.

Hana Al-Bayaty s somišljeniki vidi možnost osvoboditve Iraka v delovanju mednarodnih institucij in priznanju genocida, ki ga ameriške oblasti načrtno izvajajo nad prebivalci te arabske države. A ker države ignorirajo pravne zapise, ki so jih same zapisale in potrdile, je potrebno aktivirati ljudstvo, ki bi le tako lahko dokazalo, da je resnično vir suverenosti.