Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
ODDISEE: Traveling man (Mello Music Group, 2010) (ponovitev 30. 4. 2010 ob 00.30) (2418 bralcev)
Petek, 23. 4. 2010
Borja



* Po treh zastonjkarskih EP-jih, ki so posvečeni letnim časom, v katerih so izdani, se washingtonski hiphoperski producent in emsi Oddisse vrača s pravo plato štiriindvajsetih inštrumentalov, vsak naslov nosi ime mesta, v katerem je nastal. Projekt Travelling man je tako rezultat Oddiseejevih popotniških podvigov na prenosnem računalniku in semplerju, vsi komadi pa naj bi bili v celoti narejeni "na lokaciji". Obljubljajo nekakšen glasbeni trip okoli sveta, jasno v značilnem ležernem soulerskem slogu.

Amir Mohamed je v mladosti računal na službo kot likovni umetnik, vendar se je nekje leta 1999 vse spremenilo - ključen trenutek naj bi bil, ko mu je oče, ki sicer prihaja iz Sudana, dal neko hiphopersko ploščo. Amir si je nadel ime Oddisee, kupil je prvi sempler, pustil šolo in se odločil, da mu bo uspelo v glasbeni industriji. Prvi vidni uspeh je sledil leta 2002, ko je sproduciral in repal na komadu “Musik Lounge” za medijsko precej izpostavljeno ploščo The Magnificent zvezde in povratnika Jazzyja Jeffa. Od takrat je sodeloval s kar nekaj znanimi facami, na primer z Garyjem Shiderjem iz Parliament/Funkadelic, potem s Talibom Kwelijem, J-Live-om, skupino Little Brother ... Samostojni prvenec je Oddisee izdal leta 2006, naslov je Foot in the Door, zmiksal pa ga je Jazzy Jeff. Je tudi član hiphoperskega kolektiva Diamond District, ki je lani izdal izjemno dobro sprejeto plato In the Ruff, njegov zadnji, še aktivni projekt pa je serija štirih inštrumentalnih EP-jev, ki so posvečeni letnim časom in trije so že izšli (Odd Summer, Odd Autumn in Odd Winter).

Za Oddiseeja lahko rečemo, da je eden redkih hiphoperskih izvajalcev, ki jo povsem dobro odnese tako kot producent kot tudi kot emsi, čeprav je vseeno sestavljanje beatov njegova močnejša disciplina, podobno kot lahko rečemo za J Dillo, Madliba ...

Oddiseejev slog produkcije je precej specifičen, največ črpa iz tradicije philadelphijskega soula - tako iz starega, klasičnega zvoka mesta kot tudi iz “novega soula” lokalnih izvajalcev, kakršen je King Britt. Vendar pa v resnici za svoje večinoma ležerne beate koplje semple iz veliko večje malhe vplivov, kar je mogoče najbolj očitno prav pri najbolj svežem projektu Travelling Man, ki je nastal v dvajsetih mestih, ki jih je Amir obiskal v zadnjih letih na večinoma z muziko povezanih popotovanjih, torej predvsem na turnejah. Vsak komad je posvečen enemu mestu ali predelu mesta, v celoti pa naj bi nastali na lokaciji, torej v času obiska. Podlage na nek način referirajo na ta mesta, vendar ne strogo. Pri nekaterih je uporabljen “lokalni” sample, pri drugih gre za Oddiseejev poizkus v klišeju mestnega sloga, kar je najbolj opazno pri dveh komadih, ki sta posvečena ameriškemu miljeju - južnaškemu hiphopu in rapu, torej Atlanti in kalifornijskemu g-funkuin, torej Los Angelesu - in sta tako primerno preprosta in neposredna. Pri tretjih so povezave subtilne in na prvi posluh nerazločne. Da Mohamed ni preveč dosleden in pikolovski, lahko najhitreje preverimo pri komadu, ki je posvečen Kaourthoumu, ki je sicer glavno mesto Sudana, pri kateremu pa uporabi sample etiopskega moža na udaru Mulatuja Astatkeja in tako izpade nekoliko naivno. Vendar pa mu tega ne gre zameriti, saj se s Travelling Man ne pretvarja, da gre za neko avtentično izkušnjo, ki naj bi jo podoživeli s temi komadi, ampak da gre bolj za poizkus pretopitve mestnega, trenutnega razpoloženja v hiphoperske beate. Fleksibilnost in raznovrstnost podlag pa ne tičita le v izboru vzorcev, ampak tudi v ritmičnih zankah in melodikah sintetizatorjev in električnih klavirjev. In čeprav je glavna estetska smernica hiphop devetdesetih, pa zavije tudi v sodobnejše zvoke in celo p-funk osemdesetih. Pri kakem komadu se sicer zdi, da je narejen na hitro oziroma da še ni povsem dokončan, vendar pa je to že kar redna praksa pri tovrstnih “beat tape” projektih in v bistvu doseže tudi nek občutek spontanosti in ne-pilaže. Oddisee gre najbolj iz svoje kože prav pri agresivnem komadu posvečenemu Atlanti, ki je tudi edini resen kiks na razmetanem ploščku, nekoliko na prvo žogo pa je tudi posvetilo “anekdotno najnevarnejšemu” predelu Los Angelesa, South Centralu in slogu G-Funka, kjer uporabi sample kultnega komada “More Bounce to the Ounce” skupine Zapp.

Travelling Man je Oddiseejev peti album, drugi povsem inštrumentalni. Čeprav ne ponuja nekih neverjetnih presežkov, pa deluje precej dobro kot nenapihnjena retrospektiva v zadnjem času izjemno dejavnega izvajalca, saj je v zadnjih mesecih nanizal zanimivo serijo inštrumentalnih EP-jev, s skupino Diamond District pa izdal eno plat lanskega leta “klasičnega” hiphopa. Projekt prikaže Oddiseeja v vsej svoji širini, če je že prej namignil, da je zmožen narediti kaj tudi izven svojega domačega okolja “novega soula”, pa si tokrat zares privošči in nameče pestre zanke in gruve, ki na trenutke vlečejo že na druge godbe. Tako se je izognil pasti osladnosti in monotonosti, v katero so se ujeli razni njegovi kolegi, kot so Kero One, Sa-Ra in Japonca Muro in Grooveman Spot.

pripravil Borja Močnik



Komentarji
komentiraj >>