V Kirgiziji se je v zadnjih petih letih zgodil že drugi prevrat oziroma nasilna sprememba oblasti. Leta 2005 so prebivalci, nezadovoljni z revščino in splošno slabim stanjem države, zahtevali odstop tedanjega predsednika Askarja Akajeva, ki so ga obtoževali korupcije in nepotizma. Akajev, sicer doktor fizike, je bil predsednik Kirgizije od leta 1990, torej še v času Sovjetske zveze, država pa med njegovim predsednikovanjem ni ekonomsko napredovala. V štirinajstih letih na oblasti se človek privadi na udobje fotelja in tudi Akajeva so odnesle obtožbe o korupciji in klientelizmu. Že leta 2002 so se začeli protesti proti njegovemu režimu in se stopnjevali do tako imenovane revolucije tulipanov leta 2005, ko je 24. marca Akajev pobegnil v Rusijo. Dan kasneje je bil za predsednika imenovan Kurmanbek Bakijev in napočil je čas sprememb. Vsaj tako so mislile množice, ki so prispevale k zamenjavi oblasti.

Akajeva so odnesle korupcija, klientelizem in revščina, Bakijev pa si verjetno ni mislil, da bo le pet let po prevzemu oblasti doživel identično usodo. Torej, protesti in posledično pobeg iz države. Bakijeva so obubožani državljani obtoževali plemenizacije države, saj je na ključne položaje postavljal sebi bližnje in daljne sorodnike. Razslojevanje v državi, v kateri je bruto družbeni proizvod na glavo okoli 550 evrov, se je stopnjevalo ob temu, da že tradicionalno obstajajo ekonomske razlike med revnim jugom in recimo temu bogatejšim severom države. Ta deljenost na revne in izjemno revne se tudi po zadnjem prevratu kaže kot gonilni faktor nasilja.

Protesti proti Bakijevu so se pričeli v manjšem mestu Talas in se hitro preselili v glavno mesto Biškek, kjer se je vse razplamtelo. Teden po začetku prevrata je bil Bakijev že v tujini, natančneje v Kazahstanu, od koder se je premaknil v Belorusijo. Še vedno ne priznava spremembe oblasti, ki jo je prevzela začasna vlada. To vodi bivša kirgizijska zunanja ministrica in veleposlanica Roza Otunbajeva, ki je po letu 2005 sodelovala z Bakijevim, vendar se od njega tudi relativno hitro distancirala. Prevrat je torej storjen, vendar se nasilje, ki ga je spremljalo, še ni umirilo. Iz države se poroča o nasilju nad narodnostnimi manjšinami, Turki, Rusi in ostalimi, na jugu pa naj bi se še vedno nahajali privrženci odstavljenega predsednika.

Največja težava nove oblasti je torej zagotoviti red in stabilnost v državi, kljub težavam pa je nova vlada že napovedala predčasne parlamentarne in predsedniške volitve in sicer za 10. oktober letos. Glavne spremembe predstavlja predlog nove ustave, o kateri bodo ljudje na referendumu odločali 27. julija. Če bo sprejeta, se bodo predsedniške pristojnosti zmanjšale, Kirgizija pa bo postala parlamentarna demokracija.

Kako to, da je Kirgizija doživela že drugi prevrat od leta 2005, medtem ko v ostalih centralno azijskih državah to ni možno? Razloge za možnost prevrata v Kirgiziji je predstavil Klemen Grošelj s Fakultete za družbene vede, poznavalec Srednje Azije:



Ne smemo pozabiti na geopolitični kontekst, v katerem se nahaja Kirgizija. V državi imata vojaške baze tako Rusija kot Združene države, v neposredni bližini je še Kitajska. Grošlja smo vprašali, ali je naivno misliti, da so za prevrat krivi zgolj notranjepolitični dejavniki:



Ustavimo se najprej pri razlogih za prevrat. Jason Burke iz organizacije Eurasianet, ki je del fundacije Soros meni, da sta ključna revščina in korupcija:



Kot smo omenili, je Kirgizija zanimiva za svetovne velesile, vendar ne toliko zaradi svojih surovin, kot zaradi izjemne geografske lege. Ameriška baza na severu države je ključna za oskrbovanje ameriških sil v Afganistanu, na leto gre namreč čez njo več sto tisoč ameriških vojakov in na tisoče ton vojaške opreme. Bakijev je to pozicijo izkoriščal za lastne koristi in vsaj Američane izsiljeval za več denarja v zameno za dovoljenje za vojaško bazo. Rusija na drugi strani smatra to celotno regijo za svoje vplivno območje in ji nikakor ni pogodu, da so Američani tam tako močno prisotni. Jason Burke meni, da so se Rusi Bakijeve dvojne igre preprosto naveličali:



Kako pa Klemen Grošelj ocenjuje odziv Združenih držav na prevrat v državi?



Grošelj dodaja, da je Bakijev z umikom iz države teren prepustil svojim političnim nasprotnikom in izpostavlja njegove motive pri manevriranju med interesi ZDA in Rusije:



Grošelj umešča pomen Kirgizije za ameriške vojaške napore v Afganistanu v tako imenovani vojni proti terorizmu v širšo vojno za energente in ostale vire:



Ostanimo za trenutek še pri borbi za vpliv na tem območju sveta. Grošlju smo postavili sledeče vprašanje:



Kako gledajo Kirgizijci in Kirgizinje na prisotnost tujih vojaških sil v državi? O tem smo govorili z Ajgul Hakimovo, od leta 2001 v Ljubljani živečo in delujočo študentko in aktivistko iz Kirgizije:



Jason Burke iz Eurasianet-a je mnenja, da so državljani Kirgizije enostavno preveč obremenjeni z vsakdanjim preživljanjem, da bi zgubljali energijo z nasprotovanjem tujim vojskam:



O mnenju glede tujih baz smo govorili z Johnom Mcloudom iz inštituta „Institute for war and peace reporting“, ki izpostavlja deljenost mnenj Kirgizijcev na to temo:



Vprašanje, ki se pojavlja, je, ali so bili protesti z začetka aprila spontani, oziroma ali je bila opozicija tista, ki jih je vodila, ali ravno obratno. Tu so seveda nepogrešljivi vplivi iz tujine. Poleg Rusije in ZDA omenimo še Kitajsko, ki čedalje bolj širi svoj vpliv. Kako? Klemen Grošelj:



John Mcloud iz „Institute for war and peace reporting“ pravi tole o delovanju opozicije:



Hakimova na drugi strani kot dobro ocenjuje delovanje opozicije, predvsem na podeželju:



Hakimova prevrat v prvi vrsti označuje za razredni boj, za boj razlaščenih in obubožanih proti tistim, ki so si uspeli v zadnjih petih in več letih nagrabiti zemlje in premoženja. Iz države poročajo o nasilju na nacionalni osnovi, o napadih na tam živeče Turke, Ruse in ostale manjšine, za katere se popularno misli, da živijo neupravičeno bolje od večinskega naroda. Tudi Mcloud pa meni, da gre pri prisvajanju zemlje najprej za ekonomsko pogojene razloge:



Hakimova nam podaja svojo razlago porasta nacionalizma, pri tem pa izhaja tudi iz lastnih izkušenj:



So politične funkcije v Kirgiziji razdeljene na nacionalni osnovi?



Mcloud dodaja, da problem ni v odnosu sever-jug ali v različnih etničnih skupinah:



Kot smo slišali, se mora vlada soočiti z varnostnim problemom v državi in hitro ustvariti stabilne razmere za delovanje državnih institucij, če želi, kot napoveduje, spremeniti ustavno ureditev države. Ključno vprašanje je, ali uživa začasna vlada podporo vojske in policije. John Mcloud:



Kot smo omenili na začetku, namerava začasna vlada spremeniti ustroj države in sicer s spremembo ustave, kar bi Kirgizijo spremenilo v bolj tipično parlamentarno demokracijo, kjer bi imel predsednik zgolj nekakšno reprezentativno funkcijo. To je velik odmik od prakse v srednji Aziji. Pa je to pravi korak? Jason Burke:



Malce bolj optimističen je John Mcloud, ki izpostavlja pomen ustave:



Začasno vlado vodi Roza Otunbajeva. Za mnenje o njej smo prosili tako Grošlja kot Hakimovo. Poslušajmo najprej Grošlja, ki mu bo sledila v Sloveniji živeča Hakimova:





Ne, nismo pozabili. Na Lojzeta Peterleta, namreč. Peterle, že takrat poslanec v Evropskem parlamentu, je bil leta 2005 v času prejšnjega prevrata osebni predstavnik predsedujočega Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi in kot tak odpotoval v Biškek. Kakšno je njegovo mnenje o začasni vladi?



Hakimova opozarja, da kljub jezi na Bakijevo administracijo, ni več enotnosti v podpori novim oblastem. Ljudje so po njenem sedaj bolj nezaupljivi:



So se ljudje česa naučili iz vladavine Bakijeva? Bodo sedaj bolj pozorni na delovanje nove vlade? Jason Burke iz Eurasianet-a:



Hakimova se veseli volitev in upa na prihod svežine v politični proces:



Ko govorimo o stanju v Kirgiziji in vplivih velesil na dogajanje v njej ter njihovih interesih, se ne pozabimo vprašati tudi o vlogi Evropske unije ali njenih držav članic v državi in regiji. Ne delajmo se Francoze. Ti so mimogrede, kot Španci, tudi vojaško prisotni v državi in sicer so nastanjeni v ameriški bazi Manas. Kakšne interese imajo evropske države v Kirgiziji? Moramo gledati na njihovo prisotnost zgolj v luči afganistanske vojne? Lojze Peterle:



Kakšen princip delovanja uporabljajo evropske države, nam bo povedal Klemen Grošelj:



Mcloud iz „Institute for war and peace reporting“ pripisuje skromno vlogo Evrope v Kirgiziji ekonomski nezanimivosti te države:

Podobno mnenje ima Peterle, kar bomo slišali v odgovoru na vprašanje, ali meni, da bi morala Evropska unija v Kirgiziji nastopiti bolj enotno:



O neobstoječi skupni evropski politiki do Kirgizije se je razgovoril tudi Grošelj, ki pravi, da ima Kirgizija več interesa v Evropski uniji kot obratno:



Kirgizija po prevratu kljub odhodu Bakijeva še zdaleč ni stabilizirana. Omenja se možnost državljanske vojne. Lahko do nje pride?



Kot smo že povedali, je Bakijev pobegnil iz države, najprej v Kazahstan, iz njega pa v Belorusijo, kjer ga gosti predsednik Aleksander Lukašenko. Končajmo z vprašanjem, ki smo ga zastavili Jasonu Burku, torej, ali obstaja možnost, da se Bakijev zmagoslavno vrne v Kirgizijo?

Oddaja v celoti:

Oddajo je pripravil Boris.