PREDIHANO: ‚Sam v spektru’, 21.4. 2010, Cankarjev dom, Ljubljana
* Cikel nove glasbe Predihano v letošnjem aprilu in maju predstavlja izbor del skladateljev spektralne šole. Sredin koncert, poimenovan ’Sam v spektru’, je bil drugi iz tokratne serije, v maju pa sledita še dva podobna dogodka posvečena tej pomembni struji komponirane glasbe. Do njenega pojava v prvi polovici sedemdesetih let minulega stoletja je zahodna kompozicija ton definirala skozi melodijo, harmonijo in ritem, spektraliste pa je bolj kot matematična kompleksnost zanimala sama natura zvoka. S fenomenom zvoka so se pred njimi sicer že srečali nekateri vidnejši avantgardni skladatelji, predvsem v polju elektroakustične glasbe. Med drugim Cage, Stockhausen, Varese, Ligeti, s seciranjem zvoka so se ukvarjali še Scelsi, pa Debussy, Boulez, mikrotonalnost pa so raziskovali tudi njujorški minimalisti.
»Barva« ali narava zvoka je seveda eno pomembnejših vodil tudi v sodobni improvizirani in komponirani glasbi, toda medtem ko se tu največkrat opre na neko intuitivno logiko, so se spektralisti obravnave zvoka skozi harmonični spekter lotevali bolj analitično, celo znanstveno. Da pa se ne izgubimo v skladateljski terminologiji, na tem mestu navajamo citat enega vidnejših predstavnikov spektralne šole Gerarda Griseya, katerega delo smo sicer slišali tudi na sredinem koncertu; »spektralizem« zvoka nima za mrtev objekt, ki ga lahko permutiraš kot te je volja, pač pa za živo tvorbo, z rojstvom, življenjsko dobo in smrtjo«. Osnovna enota glasbe naj bi bil torej zvok in ne notni zapis na papirju. Spektralno raziskovanje barve zvoka pa je predvsem skozi uporabo tolkal odprlo še en zanimiv trenutek; konzervativna delitev na »hrup« in »glasbeni ton« je postala neumestna.
Pomanjkanje koncertov avantgardne komponirane glasbe na naših odrih njeno kritično vrednotenje postavi na precejšnjo preizkušnjo. Refleksija interpretacije skladbe, ki jo v koncertnem kontekstu slišiš prvič in ki je poleg tega tako zelo vezana tudi na akustiko samega prostora, pač težko ponudi nek poglobljen vpogled. Bistvene razlike v interpretaciji se denimo jasneje izrišejo šele takrat, ko delo izvaja glasbenik, ki je že pri samem snovanju kompozicije tesno sodeloval s skladateljem. Ali pa takrat, ko narava kompozicije interpretaciji pušča veliko prostora. Sam forme zapisov štirih v sredo predstavljenih skladb ne poznam, se pa izvedbe niso bistveno razlikovale od uradnih različic. Po slišanem bi si upal trditi, da si je največ interpretativne svobode dovolila pianistka Nina Prešiček.
Ključ izbora predstavljenih del se morda skriva v samem naslovu dogodka ’Sam v spektru’. Z izjemo Griseyevega dela ’Stela’ napisanega za dva tolkalca, so bile preostale tri kompozicije napisane za solistične interpretacije. Vse štiri skladbe veljajo za ključna dela spektralne šole, raznovrstnost vsebin pa je potrdila, da spektralizem – kot so v en glas zatrjevali praktično vsi spektralisti – bolj kot formo opredeljuje estetiko. Estetiko, ki se močno naslanja na izkoriščanje potenciala resonance in prizvokov, zato v primeru solističnih izvedb pomembno vlogo igra sam inštrument.
Klavir in violončelo sta se v tej vlogi znašla izvrstno. Zvočno manj razgibano, a zato bolj analitično ali pa kar didaktično pa sta se spektralizma v Griseyevi skladbi ’Stela’ iz leta 1995 lotila tolkalca Nebojša Dačković in Gašper Sladič. Potrkavanje in resoniranje ter drsanje po opnah dveh velikih basovskih bobnov so izpostavili koncept spektralne kompozicije, ki se ukvarja z izmenjavanjem harmoničnih in hrupnih elementov oziroma ritma in barve zvoka. Sicer povsem korektna interpretacija v Klubu Cankarjevega doma predvsem zavoljo akustičnosti prostora ni razvila vsega svojega zvočnega potenciala, je pa s svojo analizo ideje spektralizma izvrstno osmislila zasnovo dogodka.
Od osnovne vizije spektralizma se je z delom ’Sedem metuljev’ iz leta 2000 odmaknila finska skladateljica iz druge generacije spektralistov, Kaija Saariaho. V svojih delih se Saariahova ob analizi zvoka posameznih inštrumentov sicer pogosto ukvarja z okoljskimi posnetki in teksturiranjem, ’Sedem metuljev’ pa se lovi le v zvočnosti solističnega violončela. Rahločutni potegi loka po strunah se izmenjavajo z intenzivnim, zgoščenim drsanjem in zoperstavijo odnose med harmonijo in barvo zvoka ter melodijo in ritmom, mestoma tudi hrupom. Prefinjena interpretacija Igorja Mitrovića in dinamična zvočna podoba skladbe sta poskrbeli za enega od vrhuncev večera.
Sledilo je predvajanje najbolj znane skladbe Jonathana Harveya ’Mrtve objokujem, žive kličem’ iz leta 1980. Elektroakustična kompozicija za magnetofonski trak izpostavi prelivanje tonov velikega zvona iz vinčesterske katedrale in tvorjenje zanimivih harmonij skozi njegovo resoniranje. Zvonjenje je Harvey nadgradil še z elektronsko manipulacijo in sakralnim prepevanjem in čeprav smo skladbo slišali le v posnetku, je bila njena umestitev v program predvsem skozi prizmo različnih pristopov povsem na mestu. Nenazadnje smo skladbo slišali na izvrstno postavljenem prostorskem ozvočenju, ki je odgrnilo še kakšno sicer skrito dimenzijo Harveyevega dela.
Za konec je pianistka Nina Prešiček izvedla skladbo ’Ozemlja pozabe’ Tristana Muraila, ki jo je skladatelj napisal leta 1977. Delo je osnovano skozi klavirsko resonanco in je menda v celoti odigrano s konstantno pritisnjenim desnim pedalom. To od izvajalca terja občutek za prostor, saj posamezni, tišji toni izzvenijo na površje šele skozi resoniranje. Skladba je izpostavila še eno od vodil spektralistov, ki zavoljo poigravanja z intervali v prizvokih pogosto žrtvujejo melodijo. Morda bi se rigorozen, že skoraj znanstven Murailov pristop bolje znašel v akustično primernejšem okolju, saj se je pojavil vtis, da nas zvočni spekter ni dosegel v celoti. Morda pa je za tako razmišljanje kriv le predsodek pisca teh vrstic do komponirane glasbe, ki v primerjavi z improvizirano glasbo pogosto deluje precej togo, celo okorno.
Dogodek ’Sam v spektru’ je uspešno izpostavil samo idejo spektralne kompozicijske tehnike, ki danes navdihuje velik del sodobne komponirane glasbe. Povsem ob koncu nam je Prešičkova zaupala še anekdoto o Giacintu Scelsiju in Tristanu Murailu. Scelsi si je menda ne vedoč, da mu je Murail spektralno metodo v zadregi preprosto odimproviziral, zaželel notnega zapisa kompozicije. Publika, v kateri so bili študenti muzikologije in glasbene akademije, se je ob tem nasmejala, ironično in predvsem žalostno pa je dejstvo, da na koncert - v kolikor kompozicije ne bi bile zapisane – najverjetneje sploh ne bi prišli. A to je že tema za kakšno drugo priložnost.
Štiri spektralne skladbe je ne preveč analitično slišal Goran Kompoš.
Komentarji
komentiraj >> Re: PREDIHANO: Sam v spektru
poslušalec [24/04/2010]
Tudi sam se v celoti strinjam z mislijo analitika Gorana, da Klub Cankarjev dom ni najprimernejše okolje za izvajanje spektralne glasbe in mislim, da tudi za izvajalce destimulativno. Akustika se mi zdi čisto nenprimerna. Do izvajalcev (še posebej solistov) se mi zdi nehvaležno okolje, saj resonančno odzvanjanje melodij ni ustrezno.
Ravno zato vse čestitke izvajalcem za zanimiv večer in upam, da jim ne bo upadla volja do študioznega pristopa k tovrstni glasbi, ki na žalost nima velikega kroga poslušalcev tovrstne glasbe.
Bravo!
poslušalec
odgovori >>