DAN DEACON, Kleemar, 26. 4. 2010; Klub K4, Ljubljana

* Ta ponedeljek se je v Ljubljani zgodil , vsaj med nekaterimi, bržkone eden najbolj pričakovanih koncertov letošnjega leta. Baltimorski čarovnik Dan Deacon nas tokrat ni zaobšel in se je pod organizacijsko taktirko Bube, Brata in Sestre ter K4 ustavil v najbolj urbani kleti sredi mesta. Pričakovanja pred njegovim prihodom so bila velika, a so jih hkrati spremljali dvomi o tem, kaj bo Deacon dejansko uspel iztisniti iz ljubljanske publike, saj je kljub temu, da bi se morala v leksikonu pod geslom žurerska norija pojaviti Deaconova fotografija z biografijo, baje sposoben tudi odklonov od pričakovanega. No, tokrat smo dobili to, kar smo pričakovali, in to v najboljšem možnem smislu.

Pred nastopom Dana Deacona je prijetno napolnjeno predpraznično Štirko ogreval naš domači prekmurski čudežni deček Kleemar, tokrat vključen v njegov za žive nastope konstituirani trio. Začeli so udarno s Kleemarjevim prvim hitom »Sajkolefanje«, še iz časov njegovega klubsko-maratonskega blestenja na Radiu Študent. Nato je sledil morda prerazvlečeno lepljiv nabor komadov, v katerih je prednjačila Kleemarjeva vokalna manipulacija v stilu zadnje izdaje dvojca Air, ki je pustil nekoliko bolj medel vtis kot siceršnji Kleemarjev set. Biti predvozač Danu Deaconu je sicer laskavo, a nehvaležno delo in Kleemar ga je opravil dobro in natančno, tako, kot smo ga vajeni.

Po Kleemarjevem nastopu je sledila dekonstrukcija realnosti vsakdanjega priučenega žuranja z Danom Deaconom. Njegov nastop je izgledal tako kot na neštetih živih posnetkih objavljenih na Youtubu. V Štirkinem bazenu je stala miza z Deaconovo opremo, zraven pa njegova lahko rečemo legendarna zelena lobanja, samohodka, ki s svojim svetlobnim šovom vzbuja zavist. Nekoč so mu jo po nekem nastopu celo ukradli, a jo je uspel naslednji dan dobiti nazaj.

Deacon je začel z ogrevanjem občinstva v stilu impro lige, nato pa brezkompromisno udaril izza svoje z elektroniko pokrite mize in začela se je norija, ki do konca uro in pol trajajočega nastopa ni popustila niti za trenutek. Sprva se je morda zdelo, da gre za nek umeten konstrukt evforije, ki se je pričela praktično brez uvoda in zbala sem se že, da bomo priča fiasku kot nedavno na koncertu zasedb Hercules and Love Affair, kjer so prevelika pričakovanja prevladala nad kritičnim vrednotenjem dogodka, kar se je izrazilo v nerazumni navdušenosti nad medlim nastopom.

Ta pomislek se je izkazal za resnično nepotrebnega, saj je Dan Deacon mojster, ki ga spoznaš, ko ga zagledaš. Z nevsiljivo komunikacijo s publiko jo pripravi do vsega, kar si zamisli. Tako je vmes priredil majhno plesno tekmovanje, kjer ni bilo prostora za reve, ki si ne upajo plesati. Če se prepustiš Deaconovemu toku, te ta lahko res popolnoma prevzame, zdi se, kot da je v žur z njim ujeta nikoli končana mladost, ki za tisto dobro uro v dnevu lahko zaživi v vsakem. Zanimivo bo videti, ali bo zdajšnja Deaconova publika čez leta še vedno čutila to mladost skozi njegove nastope.

Dan Deacon je bil na ponedeljkovem koncertu res v vrhunski formi: odigral, odpel, »odipodal«, oddirigiral in briljiral je kot rečeno dobro uro in pol, z dvema dodatkoma, od katerih je bil zadnji celo nepričakovan, saj je Deacon že poskušal malo poklepetati s publiko. Sicer je od tam priplavala želja po osemminutni bravuri »Snookered« z njegovega zadnjega albuma »Bromst«. Za slednjega je Deacon, veliki ljubitelj zverin, zmajev in podobnih kolovratežev, za Pitchfork v šali dejal, da je: »It's like when a Dragon wakes up and it's not horny but knows it could easily become horny.« »Snookered« nismo dočakali, ker ga Deacon bojda nima na iPodu, je pa že na intervjuju za Radio Študent omenil, da gre za izredno čustveno osnovan komad, ki ga niti ne more prepogosto poslušati. Od Deacona smo sicer slišali izjemno sproščeno prelivajoče se hite od »Chrystal Cat«, »Okie Dokie« in »Red F« do »Ohio« ter »Padding Ghost« ... Nekateri njegove nastope primerjajo z religioznim izkustvom in plemensko pripadnostjo, a dejstvo je, da četudi Deacona in njegove glasbe ne poznate, lahko na njegovem nastopu začutite neko splošno povezanost, ki se ne utemeljuje na nikakršnih new ageovskih osnovah.

Kot performer je spontano profesionalno nenadkriljiv. Sicer je Deacon kul geek, super glasbenik, hardcorovec, vegan na shujševalni, subtilnež. Deacon je nor in hkrati tako normalen. Njegov ponedeljkov koncert je bil tiste vrste, ko si rečeš, da si ob pravem času prišel na pravo mesto, videl na delu odličnega Dana Deacona in spravil ta koncertni biser v škatlo naj koncertov leta 2010.

Z zeleno lobanjo Dana Deacona se je v Štirki spogledovala Katja Preša