Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Kihnoua & Wilbert de Joode!!! (2221 bralcev)
Četrtek, 29. 4. 2010
MarioB



KIHNOUA & WILBERT DE JOODE, 27. 4. 2010; Klub Cankarjevega doma, Ljubljana

* Pri ocenjevanju koncertov v Cankarjevem klubu smo že večkrat potarnali, da gredo najboljši koncerti mimo številčnejše publike, in praznični špil pred dvema dnevoma je - čeprav je to bil na tisti dan edini ljubljanski koncert - potrdil zdaj že nepisano pravilo, da imenitni glasbeniki nastopajo pred ščepcem radovednežev. A najbrž je treba izkušenosti benda pripisati, da le nekaj desetglavo občinstvo v ničemer ni omajalo ne zavzetosti glasbenikov, ne odličnosti izvedbe.

Maloštevilnost publike je toliko bolj nejasna, če vemo, da se je v posluh nudil projekt enega najizvirnejših novojazzovskih saksofonistov zadnjih nekaj desetletij, Larryja Ochsa, člana slovitih Rova Saxophone Quarteta. Povrhu je v njegovem bendu Kihnoua tudi južnokorejska pevka Dohee Lee, ki je, če se ne motimo, prvič pri nas predstavila tradicionalni korejski glasbeni formi: petje p'ansori in improvizacijo sinawi. Bend zaokroža bobnar Scott Amendola, kot gost pa je nastopil naš stari znanec z Nizozemske, kontrabasist Wilbert de Joode.

Ne vemo, ali je odločitvi, da se koncert odigra v enem delu, botrovala slabša obiskanost, a odločitev je bila na mestu, saj je bilo intenzivno, a hkrati teknočutno in minuciozno glasbo kvarteta užitek poslušati v enem kosu. Larry Ochs je v uvodnem komadu malone zaswingal, a je melodičnost v hipu opustil in se prepustil abruptnim, sekajočim frazam, ki so dajali podstat ostalim članom za navdihnjeno medigro. Kmalu se je izkazalo, da saksofonist v glasbi četverice nima osrednjega mesta, saj so bile glasbene teme, okrog katerih je bend gradil, enakomerno porazdeljene med vse člane.

Komadi so včasih zazveneli le kot nakazane skice, ki pa so se kmalu razvile v večslojne zvočne strukture. Dostikrat je kak član benda vmes počival oziroma za kratek čas ni posegal v godbo, a zato ni godba zvenela nič kaj manj intenzivno ali celovito. Z malone telepatsko interakcijo so glasbeniki prehajali od udarnih, razburkanih delov v tišje pasaže, kjer je bila na delu občutljiva igra z odtenki in premori, gladenji in šepetanji. Slednje smo kajpak še največ slišali od Dohee Lee, ki je predstavljala pravo odkritje. A je bilo šepetanje le ena od odlik te drobcene, a izvajalsko in čustveno izjemno sugestivne pevke.

Ker temelji korejsko petje p'ansori na medigri pripovedovalca in bobnarja, se je Leejeva v teh delih skladb obrnila proti bobnarju Scottu Amendoli ter mu na njegovo razplasteno igranje v obraz sikala zaklinjanju podobno gostobesedičenje. Zlogi, ki so prehitevali drug drugega, sekani s sopihanjem in piskanjem, so, skupaj z neumornim rafalnim igranjem Amendole, uspešno pričarali šamanistični ritual, iz katerega dejansko izvira ta glasbena oblika. Takšne duele sta druga dva glasbenika občasno dodatno intenzivirala; saksofonist z nenadnimi izbruhi, ki so pravšnje korespondirali z Leejinim petjem, basist pa je nase prevzel vlogo nemirnega nosilca in prekinjevalca ritma z agresivnim igranjem, ki je vključevalo lok, prste ali pa le nežno trepljanje strun kontrabasa.

Glasba se je skorajda približala občutenju mističnosti v nekaj komadih, v katerih je bobnar vrtačil po nekakšni elektronski škatli, iz katere je spravljal vesoljske zvoke: šumenje, piskanje, brbotanje. Takrat se je zazdelo, kot da živijo komadi svoj notranji čas; iz občutja brezčasnosti in breztežnosti so se ob nepričakovanih intervencijah drugih glasbenikov zlahka prelevili v pravcate zvočne viharje, da bi se spet umirili. Ko pa smo ravno mislili, da se bo komad iztekel, so komaj slišni zvokci iz elektronske škatle spet podali temelj vnovičnim skupinskim valovanjem in brbotanjem.

Bil je mojstrski koncert, ki je na enem mestu združil nekaj najbolj vznemirljivih glasbenikov, ki smo jih pri nas slišali v zadnjem času. Koncert je trajal le dobro uro, a je zato obilno postregel z izjemnimi invencijami in doživetim skupinskim igranjem. Maloštevilna publika je, tako je bilo videti, odšla domov zadovoljna, bend pa se je tudi skrivnostno nasmihal. Kar sta zadostna poroka, da je treba takšne muzike še naprej nuditi na odru Cankarjevega kluba, pa četudi pred četico vedoželjnih. Se bo že obrestovalo!

Koncertu benda Kihnoua je z zanimanjem in užitkom prisluhnil Mario Batelič.

 



Komentarji
komentiraj >>