»Ples nudi zadovoljstvo, nas osvobaja in tudi tolaži ob spoznanju, da človeška bitja ne moremo leteti kot ptice. Približa nas nebeškemu, svetemu, neskončnemu. Je sublimna umetnost …« je v tradicionalni poslanici ob letošnjem svetovnem dnevu plesa dejal Julio Bocca, argentinski baletni mojster. Njegovo pojmovanje je seveda povsem v skladu z izvornim duhom praznika, ki se obeležuje na rojstni dan Jeana-Georgesa Noverreja, reformatorja modernega baleta, dvornega baletnega mojstra kraljice Marije Antoniete. A danes je ples vse kaj drugega kot zgolj zabava za elitne sloje in iskanje sublimnega, medtem ko množice zasledujejo bolj prizemljene cilje. Kaj je ples, ko iz dvorane stopi na ulico, med ljudi, in postane modus gibanja množic samih?
Institucionalnega baleta na svetovni dan plesa v Ljubljani -razen v parodirani obliki - tudi ni bilo videti. V soorganizaciji najrazličnejših športnih, umetniških in konceptualnih združenj so včeraj telesa po ljubljanskih ulicah izrisovala koncept plesa, ki ima strukturo Wittgensteinovega »odprtega pojma«. Ta združuje raznorazne primerke, ki jih intuitivno prepoznamo kot plesne, a jih ne moremo strniti v enotno definicijo. Plesne akcije so praznovale vsakovrstne konkretizacije tega pojma, večinoma v blaženi pozabi lastnih aporij in razpotij.
Pojem plesa najprej označuje golo telesno disciplino. Preteg, ki ga je prek Radia Cone vodil Gregor Kamnikar, je omogočal poslušalcem, da se razgibajo in ogrejejo pred pričetkom akcij. Ne pozabimo, da lahko kot telesna disciplina ples postane tudi nadvse nasilna praksa samonadzora in maličenja telesa v želji po preseganju samega sebe.
Ples je lahko tudi način socialne akcije, intervencije v javni prostor s premeščanjem ustaljenih gibalnih protokolov, kar je skušal biti ples v obliki Flash mobov v organizaciji Radia Cone, Maske in Fičo baleta. Če je nenavadnost gibov in socialno kodiranih gest v spremenjenem kontekstu ponekod vsaj vzbudila radovedno presenečenje mimoidočih, pa tovrstne akcije tvegajo, da same postanejo zgolj plesni žanr, spektakel, ki se postavlja na ogled. To se je zgodilo s posameznimi intervencijami, ki so z množico snemalcev, fotografov in opazujočih ostale preveč izoliranje od socialnega konteksta, da bi vanj zares posegale.
Obratno se je zgodilo plesni manipulaciji javnega prostora pod vodstvom Vite Osojnik. Z natančno vnaprej premišljenimi akcijami motenja pretoka pešcev, posedanja po kavarnah in ob spremljavi nakupovalnih vozičkov je sicer bolj nasilno manipulirala z javnim prostorom. A to je bilo možno zgolj z nasilno poveljniško manipulacijo udeležencev. Ples tako postane golo sledenje poveljem.
Domnevno nasprotno sproščenost in svobodo izraža izrazni ples studia Intakt na Tromostovju. A tudi tega omogoča zgolj diktat guruja in sledenje skupini pri newagerskem samoobčutenju. Vključno s hipijevskim dress-coatom, seveda. Nekoliko več svobode omogoča bolj profesionalna izobrazba in umetniške ambicije Plesnega teatra Ljubljana, ki omogoča tudi svobodno improvizacijo- npr. plesne rebuse na Zvezdarski ulici. Žal pa vsakodnevno življenje ustvarjalcev s tovrstno vizijo plesa kot sodobne umetniške forme, ne poteka v tako sproščeni umetniški improvizaciji, temveč zaradi pomanjkanja sredstev, institucionalne podlage in prave mreže za profesionalno izobrazbo, prepogosto diktira produkcijsko improvizacijo.
In vendarle je tudi v danih pogojih ples lahko uspešni del multimedijskih projektov, kot so ponovno dokazale članice Škripa orkestre s kratko intervencijo, ki je vključevala bitko z lastno pesmijo Napaka, ki se je predvajala prek radia. Ne glede na tehnično (ne)dovršenost postane tu ples umetniški prav z avtorefleksijo enega izmed svojih modusov: s parodijo plesa kot zgolj dekoracije, spektakelskega elementa, ki spremlja koncert pop oz. noir kitch banda.
Ples pa ni zgolj borba proti lastni trivializaciji, temveč tudi dobesedno borilna veščina: npr. brazilska capoeira. In vendar je lahko prav v tej obliki ples v svoji multikulturni maski zgolj eksoticizem, mitizacija tuje kulture, ki zgolj reproducira stereotipe o njej. Še bolj radikalna oblika tega so družabni plesi od swinga do salse, ki z zahodno prilagoditvijo eksotičnih ritmov ustvarijo gibalno kodo, ki omogoča druženje, a zgolj znotraj elitnega kroga, ki kodo pozna.
Tej samogibljivi družabnosti se ponovno zoperstavlja umetniški ples, ki nujno dobi podobo statičnega ne-giba, zamrznitve na stolih po Čopovi navzdol v projektu Branka Potočana Fourklor. Problem je, da tudi umetniške akcije gibalnih nehanj in umiritev postajajo zgolj žanr, ploden za eksploatacijo na rastoči umetniški sceni.
Seveda ne gre za tako množično kapitalsko eksploatacijo, kot so to lahko enostavni koraki, ki jih je masa ljudi v vrhuncu programa izvajala na Tromostovju za prenos na Evrovizijo. Priča smo bili najnovejši, neoliberalni verziji črednega nagona, ki sledi gibalnemu diktatu veščega posameznika. Po dekorativnih zborovskih plesalkah, ki so v ritmu tekočega traku plesale v filmih zlatega Hollywooda, po državnih proslavah Hitlerjeve mladine in Titovih pionirčkov, se sedaj masa giblje na enak način; seveda vsak po svoje in seveda zgolj, ker to sama želi. Ali vsaj tako jo prepričujejo mediji in številni sponzorji, ki jo obkrožajo. Ples kot način postati viden, postati nekdo- biti.
Ples je obenem tudi nora zabava z blaženo samopozabo. To je bil včeraj ne le na zaključni zabavi na Tromostovju in afterpartyju v elitnem in zloglasnem ljubljanskem lokalu, temveč pravzaprav domala skozi celoten praznik. Upajmo, da po dionizičnem praznovanju giba ples ne bo imel prehudega mačka in bo našel vedno nove strategije za lastno streznitev.
V ne-gibu je plesu vse najboljše zaželela Katja Čičigoj.
Komentarji
komentiraj >>