RŠ FUTR: KO KATRA PRIPELJE NEKAJ ZA POD ZOB

Zunaj je sončen, a lenoben dan in najboljša pozicija dneva se nahaja na starem kavču v kotu ene izmed redakcij Radia Študent. Saj veste, kako je - spomladanska utrujenost je na pohodu. Idilo počitka s primesjo tuhtanja o bolj ali manj pomembnih rečeh prekine rezek zvok, ki v vsem svojem nizkem tonu nekoliko pretrese okolico. Pridušen krik želodca, ki glasno zahteva svoj dnevni odmerek.

S težavo vstaneš, sprehodiš se do bližnje kuhinjice in upaš na čudež, ki bi raztrgal pajčevino v majhnem, zarjavelem Gorenjevem hladilniku ter pričaral nekaj za pod zob. Utopične misli hitro prekine kruta realnost, ki ne more potešiti lakote. Obrneš se, s sklonjeno glavo kreneš nazaj proti redakciji, ko se izza vogala nenadoma prikaže znanec, ki absorbira tvojo težavo. Potreplja te po rami, odpre staro, usnjeno denarnico in iz stranskega žepka potegne študentski bon, se ti nasmehne ter brez besed nadaljuje svojo pot. Ozreš se za njim in želiš še nekaj zaklicati v zahvalo, a občutek lakote ignorira sodobni bonton. Že v naslednjem trenutku si nazaj na tistem kavču, s širokim nasmeškom na obrazu in telefonom v eni roki. Druga trdno stiska dobljeni študentski bon, na katerem je z velikimi, odebeljenimi črkami napisano »Halo Katra« in nekoliko nižje še »Dostava«.

Hitro odtipkaš njihovo številko in čakaš. Na drugi strani se oglasi tih, brezvoljen moški glas, ki brez vljudnega pozdrava ali kakršne koli druge glasovne geste povpraša po naročilu. Poveš mu, da želiš le navadno pico ter povprašaš, če dobiš še kaj zraven. Mož na drugi strani linije presliši vprašanje, povpraša po naslovu in hitro prekine. Morda bi nekatere zmotil brezbrižen odnos operaterja do stranke, vendar se ti s tem ne obremenjuješ, saj te še vedno veseli dejstvo, da si boš lahko še malo odpočil na kavču, nato pa si privoščil konkreten obrok. A nasmeh je iz minute v minuto manjši in želodčni kriki postajajo vse glasnejši.

Mine nekaj deset minut in minutni kazalec je pretekel že več kot tri četrtine številčnice tvoje ure, a o naročeni pici ni ne duha ne sluha. Počasi opazuješ, kako bo urni kazalec obeležil debelo uro čakanja in nato spremljaš minutnega, kako si počasi, a vztrajno nabira kilometrino od ene do druge številke. Ravno odbije druga ura čakanja, ko iznenada pozvoni - hrana je prispela. Z dvigalom se odpraviš v pritličje študentskega bloka in odpreš vrata gospe srednjih let, ki se ti prijazno nasmehne in ti v roke porine večjo kartonsko škatlo, ki jo je ravno potegnila iz prtljažnega prostora starega fiata. Zahvališ se ji, posnemaš svojega kolega in iz denarnice potegneš taisti študentski bon ter ga predaš, pri tem pa te zadane naključna misel, kako morajo stvari po svetu krožiti in prehajati iz dlani v dlan.

Pica ni nič posebnega, a ustreza študentskemu standardu in poteši lakoto. Poleg dobiš še manjšo plastično posodo, ki vsebuje nekaj, kar je podobno vloženemu narezanemu sadju. Saj veste - nekdo mora poskrbeti, da zadovoljite dnevno potrebo po nujno potrebnih vitaminih, ki jih ne smete iskati le v pivu. No, pa ne da jih tam ne bi bilo.

Halo Katra se drži slogana, ki pravi »hitra dostava okusno pripravljene hrane na dom« in le delno drži. Na Radiu Študent ne bomo pikolovski in se spraševali, zakaj za vraga ti hrane ne dostavijo v dobri, stari Renault štirki, kot to obljubljajo v imenu in na letaku, temveč v neki bogokletni italijanski izpeljavi motornega vozila. Poleg pic vam nudijo še stalne menije, ki zaobsegajo testenine s prilogami, ribje jedi ali jedi z žara v kombinaciji s solato in sladico ter dnevno ponudbo gotovih jedi, ki nudi vse od golaža z njoki do svinjskega kareja na žaru. Ribje jedi in testenine odsvetujemo, jedi z žara pa so nekako sprejemljive. Verjetno bo najbolje, če se držite standarda in ne eksperimentirate - naročite pico in poiščite najbližji kavč.

Staro katrco je nestrpno pričakoval Marko O., a dočakal je ni nikoli.