Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
AMBARCHI, O'ROURKE, HAINO: Tima Formosa (Black Truffle, 2010) (2429 bralcev)
Sreda, 5. 5. 2010
goran



* Popularnost dronanja je v zadnjih letih zajela številne prakse, ki po nekih kvazi žanrskih ločnicah nimajo prav veliko skupnega. Najzanimivejša brnenja ta čas spremljamo v elektronskih muzikah, sodobni komponirani glasbi in improvizaciji, najbolj sveže smernice pa že nekaj časa prihajajo iz avantmetalskih vrst. Priljubljenost tega početja se kaže v obsežni produkciji, ki zavoljo razmeroma enostavne forme redno streže z zanimivimi vsebinami. Po drugi strani pa ta priljubljenost odpira širši prostor za kritično vrednotenje, zato se pojavlja vtis, da je drona, ki bo svoj potencial zadržal na daljši rok, vse manj. To nenazadnje potrjujejo tudi recentna sodelovanja nekaterih najvidnejših dronerjev. Zdi se, da gre v teh navezah vse prevečkrat le za nekakšno obliko samoterapije ali pa »unovčevanje« popularnosti, medtem ko je glasba sama prepogosto nekoliko zapostavljena.

To v nekaterih primerih velja tudi za Orena Ambarchija, Jima O'Rourka in Keijia Haina. Sicer je res, da vsi trije glasbeniki sodijo med najzanimivejše sodobne kreativce, vendar pa tudi njihovi poizkusi ne silijo vselej iz povprečja. No, njihovo premierno sodelovanje iz lanskega leta, sedaj objavljeno na ploščku 'Tima Formosa', že ob prvem poslušanju ne pusti dvoma o tem, da se je trojica izvrstno ujela in obelodanila glasbo, ki bo skoraj gotovo pustila sled tudi na daljši rok. To nenazadnje potrjujejo že novi posnetki na Youtubu, v katerih se Ambarchi, O'Rourke in Haino zamotijo z drugačnim naborom inštrumentov. Seveda je težko ostati nepristranski, ko moči združijo trije tako zelo čislani glasbeniki, toda glasba, zabeležena na koncertu v znanem umetnostnem centru Playhouse v japonskem Kitakyushu potrdi, da se je trojec bolj kot s svojimi imeni ukvarjal z zanimivimi idejami.

Vsem trem glasbenikom na tej frekvenci pogosto odstopimo prostor. Ne po naključju, pa tudi ne vsled njihove prolifičnosti. Sicer je res, da so vsi trije zelo dejavni, a merilo zaenkrat ostaja zanimivost njihove glasbe. Sorodnost med njimi se sicer bolj kot v sami glasbi odpira v razmišljanju in glasbenem pristopu. Druži jih tudi širok pregled nad muzikami. Hainov interes denimo seže vse od srednjeveških praks do hrupa, Ambarchi navdih krade pri modernih skladateljih in avantmetalcih, pri O'Rourku pa vezi najraje iščemo med minimalisti in postrockerji. Seveda nobenega ni smotrno preveč opredeljevati, saj nenazadnje vsi trije gojijo prepoznavne samosvoje estetike, ki so se preko njihovih sledilcev prenesle tudi v dobršen del sodobnih naprednih muzik. Skupni imenovalec bi jim lahko postavili tudi v ekstremnosti njihovega početja. Pri O'Rourku predvsem v njegovi restriktivnosti skozi prizmo forme, pri Hainu v zvočnem ekshibicionizmu in pri Ambarchiju v repetitivni zgoščenosti. Seveda pa se vsi elementi bolj ali manj opazno srečujejo v glasbi vseh treh kreativcev.

'Tima Formosa' najprej preseneti s formo, ki je ne bi pripisali nobenemu od treh ustvarjalcev, a obenem skozi prizmo detajlov, specifične atmosfere in posamičnih karakterističnih vložkov vendarle izpade logično. Toda še zdaleč ne predvidljivo, seveda v okviru razmeroma rigidne zasnove drona. Keiji Haino, ki ga v koncertnem kontekstu najraje slišimo s kitaro, je tokrat vpregel flavto, efekte in vokal, Oren Ambarchi je tresel strune svoje kitare, Jim O'Rourke pa se je usedel za klavir. Na prvi posluh nenavadna kombinacija skozi plastenje zakrije sledi za akustičnimi viri zvoka, zato v tri skladbe razdeljen set prej spomni na laptopaško intervencijo. Tam, kjer se trojec potopi v dronanje, iz katerega na površje sporadično prihaja ropot, presežek ponuja izjemna, temačna, tesnobna atmosfera, ki predvsem vsled Hainovega sakralnega vokalnega barvanja, izzveni v nezemeljskih dimenzijah. Še bolj zanimivi trenutki pa se pojavijo tam, kjer je zvok posameznih inštrumentov jasneje definiran - bodisi O'Rourkovo klavirsko prebiranje ali pa Hainova flavta in izmenjavanje »angelskega« vokala z bolj običajno kričavostjo.

Ni znano, ali je imel trojec pred nastopom kakšno skupno vajo, toda očitno je, da so se glasbeniki izvrstno ujeli. En drugemu so puščali širok manevrski prostor, obenem pa niti v enem trenutku niso kompromitirali osredotočenosti svojega početja. Je za kaj takega dovolj preprosto nekaj skupnih vaj, ali pa se je trojec ujel na neki manj racionalni ravni? Sveži posnetki z Youtuba pritrjujejo slednji tezi, zato se v prihodnosti nadejamo še kakšnega ploščka, do takrat pa v celoti poslušamo posnetek s ploščka 'Tima Formosa'.

pripravil Goran Kompoš

 



Komentarji
komentiraj >>