Te dni je bilo tukaj, v Beogradu, od koder poročam, videti precej nenavaden prizor: v Hiši cvetja se je okoli groba zadnjega in dosmrtnega predsednika SFRJ zbrala množica ljudi, ki so na bel marmor grobnice polagali svoje roke, se vpisovali v spominsko knjigo in v spomin na Tita na njegov grob prinašali velike šopke cvetja. Med njimi so bili tudi številni Slovenci. Tudi mediji so se spomnili tridesete obletnice Titove smrti s številnimi oddajami in poročili. Podobno je bilo tudi v drugih naslednicah SFRJ. Primer Srbije je še posebej zanimiv zato, ker je prav v Srbiji „antititoizem“ tudi danes še morda najbolj zakoreninjen. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je obisk Hiše cvetja drastično upadel, to pa je bil čas, ko je pred Titovim grobom paradiral tudi Vojislav Šešelj z glogovim kolom. V Srbiji so na račun Tita po njegovi smrti padali verjetno najhujši očitki – očitalo se mu je, da je razdelil državo, s tem posredno omogočil odcepitev Kosova, da je dovolil spreminjanje Jugoslavije v nefunkcionalno konfederacijo ter da je itak zmeraj imel nekaj proti Srbom, kar seveda ni nenavadno, če se je že kot vojak avstroogrske vojske v prvi svetovni vojni boril proti Srbiji. Toda kljub temu so v srbskih medijih večinoma prevladovale pozitivne slike Tita. Ljudje so v anketah trdili, da je v času Tita v državi vladal mir, da so ahko brez viz in vrst potovali po vsem svetu ter da so bile službe na voljo vsem. Kako je torej mogoče, da Tito po toliko letih v vseh naslednicah nekdanje SFRJ in celo tam, kjer ga imajo najbolj „v želodcu“ praviloma še zmeraj vzbuja več pozitivnih kot negativnih spominov ?

To vprašanje ni samo akademsko. Je tudi osebno. Sam pripadam generaciji, ki je po eni strani mladost preživela v Titovem času in generaciji, ki je nato radikalno prekinila vsaj z delom Titove dediščine. Nekoč Titov pionir, ki je nosil kurirčkovo torbico in sodeloval na tekmovanju „Tito-Revolucija-Mir“ sem nekaj let po Titovi smrti leta 1986 med Maximarketom v Ljubljani in sedanjim parlamentom vodil akcijo „tesanja štafete“, ki smo jo nato želeli predati mladincem, ki so si še zmeraj želeli nositi štafeto mrtvemu predsedniku. Akcija je naletela na vsesplošno zgražanje tedanjih osrednjih medijev, toda Titova štafeta je bila čez dve leti dokončno ukinjena. Štafeta je bila seveda samo eden od absurdnih mehanizmov ohranjanja kulta osebnosti, ki je z leti izgubil svoj smisel in pomen. Ukinjanje te tradicije osebno nikoli nisem pogrešal in ne verjamem, da jo pogreša večina javnosti, tako kot verjetno danes nihče ne pogreša več vodilne vloge ZK, demokratičnega centralizma, zapletenega in nedelujočega sistema socialističnega samoupravljanja, dolgočasnih in ideoloških uvodnikov v časnikih ter vrste za kavo in pralni prašek. Vse to nam je šlo na živce in vsega tega se nam je uspelo rešiti. Če je to Titova dediščina, potem nimam nič proti temu, da konča na smetišču zgodovine.

Toda paradoksalnost Tita kot osebnosti, njegovega časa in idej, ki jih je zastopal je prav v tem, da nikoli ni bil samo enostransko negativna osebnost. Odpravljanje kulta osebnosti je zato ena zgodba, ocena Tita in njegovih idej v času pa nekaj povsem drugega. Poglejmo samo en primer. Titova štafeta, ki sem jo nekoč, še kot „mladinec“ s takšnim veseljem ukinjal je seveda bila izraz kulta osebnosti. Toda to ni bilo vse. Štafeto so nosili vsi tedanji mladi iz nekdanje Jugoslavije. Sporočilo štafete je bilo tudi „bratstvo in enotnost.“ Seveda gre za še eno ideološko floskulo socializma. Toda ne gre samo za to. Če je bila „enotnost“ dosežena z „demokratičnim centralizmom“ orodje diktature partije, potem je bil podton različnih ritualov, v katerih smo tedaj sodelovali vsi mladi v bivši državi tudi poudarjanje enakosti narodov, njihove formalne enakopravnosti in celo nepomembnosti nacionalnega predznaka. Vse to pa seveda tudi v svetu, ki se globalno povezuje niso nemoderne ideje. Nacionalna enakopravnost, boj za pravice kolonialnih narodov, nasprotovanje blokom in tujim intervencijam, antifašizem – vse to in še marsikaj drugega, na čemer je temeljila predhodna Jugoslavija in kar so nato s takšno lahkoto zavrgle njene naslednice – so bile v precejšnji meri zelo napredne ideje.

Razpad Jugoslavije in soočanje s Titovo dediščino nam prav zato dokazuje, da zgodovina ni premočrtno dogajanje, pač pa ima svoje skoke in padce, kjer se napredek na enem področju pogosto plača z nazadovanjem na drugem. V nekdanji „Jugi“ smo z domačo medijsko in mišljensko nesvobodo plačevali našo tedanjo naprednost na področju mednarodnih odnosov, v današnjem svetu pa slovenski vojaki s sodelovanjem v okupacijah tujih držav, z intervencionizmom v Afganistanu in boju proti svetovnemu terorizmu z obrambo marionetnega Karzajevega režima plačujejo naš vsesplošen napredek v okviru civilizirane Evropske Unije. In v tem smislu je tudi ukinjanje štafete v preteklosti na nek način, vsaj za nekatere, morda nosilo tudi drugo sporočilo – ne samo napredka, pač pa tudi prekinjanja vezi med narodi. In to je bilo seveda slabo. Titovo dediščino smo odpravljali, toda ta odprava nikoli ni bila brez nelagodja in na žalost nikoli ni potekala brez škode za neke druge, progresivne ideje, ki so bile prav tako sestavni del samoupravnega socializma. Prav zato Titova vloga ostaja kontroverzna in večplastna.

In prav zato seveda ni nenavadno, da si je celo v Beogradu, kjer je mogoče na račun bivšega predsednika slišati še največ kritičnih pripomb te dni mogoče ogledati tudi umetniško razstavo „.Joko, Lennon, Tito“. Neposredno po poroki sta namreč Joko Ono in Lennon Titu tako kot še devetinštiridesetim drugim voditeljem poslala nenavadno darilo – žir, ki naj bi bil simbol antivojne ideje. Veleposlaništvo Jugoslavije v Londonu je dobilo navodilo, da naj se zahvalijo za darilo, Titu pa so poslali sporočilo, da je „nek gospod Lennon, član v svetu znanega ansambla Beatlesi“ predsedniku SFRJ poslal nenavadno darilo kot simbol želje, da se v svetu končajo vojne. Na dokumentih so oznake, ki dokazujejo, da je Tito videl darilo in odobril njegov sprejem. Če je bil žir res zasajen je sicer še zmeraj nejasno. Toda jasno je nekaj drugega – tudi trideset let po Titovi smrti niti v novi državi in na vsem „zahodnem Balkanu“ nimamo več nikogar, ki bi ga zaradi njegovih naprednih idej ali pa vsaj zato, ker bi ga imeli za nekoga, ki lahko odloča o miru ali vojni v svetu kdorkoli od legendarnih osebnosti smatral za vrednega enega samega žira.

Tudi zato je Hišo cvetja do danes obiskalo že več kot 20 milijonov ljudi in tudi zato je nasprotovanje poimenovanju ene same ulice v Ljubljani s Titovim imenom in označevanje Tita kot zgolj diktatorja ne samo napačno, pač pa preprosto bedasto. Tita si ni mogoče ne popolnoma posvojiti in ne popolnoma zavreči. In to niti ni potrebno. Potrebno je zgolj spoznati, katere ideje titoizma so bile tako univerzalne, da so preživele zgodovino. Trideseta obletnica Titove smrti je pokazala, da jih je veliko. Priznajmo: naj se naši fanteje v Afganistanu še tako trudijo in si doma navesijo na svoja pogumna oprsja kolikor hočejo medalj za boj proti terorizmu, vse to ni vredno niti enega samega počenega žira iz pisma Joko in Lenona Josipu Brozu Titu.

Terminal je spisal Igor Mekina.