Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
PROTIFAŠISTIČNE TOPOVSKE SALVE (2783 bralcev)
Torek, 11. 5. 2010
tadejla



Koliko simbolične in zgodovinske teže lahko prenese en sam dan v letu? Če vzamemo za primer 9. maj, potem se zdi, da neskončno. Na bazarju globljih pomenov nam na ta dan politične mediokritete po želji postrežejo s sicer okusnim in hitro pripravljenim „team buildingom“, ki pa se v pomanjkanju česa več kot zgolj retorične vrednosti, hitro izmuzne iz polja refleksije.

9. maja smo vsi zmagovalci. Prej in potem - poraženci. Ne toliko luzerji kot posamezniki, pač pa poraženci v smislu etničnih, ekonomskih, spolnih in mišljenjskih skupnosti. Vzemimo najprej v precep to domnevno zmagoslavje 9. maja. Kot resnično zmagoslavno se je izkazalo zgolj ob svoji premierni uprizoritvi leta 1945. Zato je imel prav predsednik Danilo Tűrk, ko je v soboto na Prešernovem trgu čestital partizankam in partizanom za njihovo zmago nad nacizmom. Govoril je sicer o 8. maju, ko je uradno kapitulirala nacistična Nemčija, a slovenski partizani so v Ljubljano vkorakali naslednji dan.

Vse ostalo je bilo v predsednikovem govoru in na tej čudni proslavi nasploh dobesedno reakcionarno. V tem smislu, da se je vztrajno izogibalo pogledu v sedanjost, zato pa se je toliko bolj rokovalo z vprašljivimi spomini in ceremonijami ter hkrati brbljalo o neki neoprijemljivi prihodnosti.

Rečeno je bilo, da 8. maj simbolizira zgodovinski konec in poraz fašizma in nacizma. Že mogoče, a zgolj poraz neke konkretne, v silah osi materializirane oblike vladavine. Pri čemer se zdi, da je tudi aktualni trenutek prav primeren humus za brstenje sovražnih, rasističnih, šovinističnih in poljubnofobnih idej.

Nič ni narobe, ko na Prešernov trg prikorakajo partizanske zastavonoše in nič ni narobe z njihovim obujanjem spominov. Iz avtonomne izkušnje in z vso legitimnostjo nam pričajo o preteklem času, ki naj se ne bi več ponovil. Vsaki malce bolj samostojno razmišljajoči osebi pa bi se morala dvigniti obrv ob prihodu trojice pripadnikov Slovenske vojske. Eden je nosil državno zastavo, dva sta ga spremljala z orožjem v roki. Sledil je mimohod cele četice nosilcev bojnih zastav Slovenske vojske in za „grande finale“ topovske salve z gradu. Kaj je bolj grotesknega kot glas MC-ja prireditve, ki je ob tem posvaril prisotne, naj se ne prestrašijo.

Jebeni fašizmi, pa si mislite pod njimi kar hočete, že dobrih dvajset let harajo po prostoru bivše Jugoslavije. Trupla in uničene biografije, ki jih puščajo za sabo, zadostno zanikajo govorance o zgodovinski zmagi nad nacizmom in fašizmom. Predstavljajte si nekoga, ki je preživel eno izmed eks-jugoslovanskih vojn, zdaj pa naj bi slavil nek daljni prihod miru ob grmenju topov. Nesposobnost kontekstualizacije izstreljenih salv sama še ni fašizem, je pa dokaz o popolni družbeni neobčutljivosti za posameznika, za subjekta, za kaj več kot zgolj kolektivnega poraženca.

In to je tudi očitek tistemu delu družbe, ki se šteje za progresivnega in protifašističnega. Svoj antimilitarizem glasno brani in pakira v peticije. Vse lepo in prav. A zakaj se potem molči ob posilstvu nekega dne, ki bi moral biti prvenstveno namenjen predramitvi civilne družbe pred zlorabami državnega aparata? Je mar tudi protifašizem zgolj ena izmed uniform?

Namesto fabriciranega in uniformiranega antifašizma s strani nas, ki sploh nismo doživeli najhujših oblik zatiranja, bi bilo predlagati več civilnega služenja. In to proti fašizmom, ki nas mimikrirane vodijo v neko novo totaliteto. 9. maj je navsezadnje tudi dan Evrope.

Bosansko – črnogorski pisatelj Andrej Nikolaidis v svojem odličnem članku „Svoboda je najčistejše nasilje“ z malce cinizma podaja naslednji scenarij. Opevani projekt združene Evrope bo prej ali slej inkorporiral vse države nastale iz nekdanje Jugoslavije. Legitimni in s tem amnestirani sogovorniki znotraj unije bodo postale tudi politične elite, ki so dolgo časa gojile fašistično retoriko in ki imajo več kot dovolj zaslug za vse morije. Z začetkom vojn se je začela tudi tranzicija iz politično-fašističnih v ekonomske elite. Te nas sedaj prepričujejo, da so uspele zaradi svoje sposobnosti. Potemtakem smo mi nesposobni. Ergo, socialni darvinizem je fašizem.

Komentiral je Tadej.



Komentarji
komentiraj >>