Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
MAJA OSOJNIK BAND: Črne vode/ Black Waters/ Schwarze Wasser (Viennese Soulfood Records, 2010) (ponovitev 23. 5. 2010 ob 00.30) (3437 bralcev)
Nedelja, 16. 5. 2010
MarioB



* Maja Osojnik, Kranjčanka, ki živi in ustvarja v sosednji Avstriji, kamor je šla leta 1995 študirat kljunasto flavto, je dejavna v toliko raznolikih projektih, da bi le samo naštevanje odžrlo precejšen del tega besedila. Naj za vtis le navržemo, da se poleg stare klasične glasbe Maja udinja tudi pri punk, noise in eksperimentalnih projektih, pri nas pa smo jo doslej najbolj poznali po njenem albumu “Oblaki so rdeči” z jazzovskimi in eksperimentalnimi preoblekami slovenskih ljudskih pesmi. S tem albumom se je predstavila na ljubljanskem jazz festivalu, novega z naslovom Črne vode pa bo odpela in s svojim bendom zaigrala na sklepnem koncertu Druge godbe 25. maja.

Njen čisto svež album v marsičem presega izraz, ki smo ga poznali z “Oblakov”. Album Črne vode v skoraj 80 minutah pred nas razprostre pravcati kompendij slogov, pristopov in občutij, ki jih v nas vzbudijo pesmi. Osojnikova se s svojimi avstrijskimi glasbenimi prijatelji izkaže kot kompetentna poznavalka sila raznovrstnih slogov, ki so na albumu vešče povezani v sugestivno, kompleksno in navdušujočo celoto.

Navdušuje že dejstvo, da je v Avstriji znova posnela album z – razen ene izjeme v nemščini – slovenskimi besedili in kajpak tudi to, da so njeni glasbeniki, ki jim, kot nam je povedala v nedavnem intervjuju, obvezno prevede besedila, imenitno zapopadli občutja, nianse in zasuke v dramatiki komadov. Zasukov in sprememb pa je veliko, pravzaprav so stalnica na albumu, kajti redko katera pesem se odvije v “klasičnem” formatu “kitica – refren – kitica”. Maja marsikje pesem ustavi, upočasni ali na videz prekine. Glasbeniki pa takrat doživeto ustvarijo svojevrstne miniaturne komade znotraj komadov, ki včasih “potegnejo” na jazz, drugič na art rock ali improvizirano glasbo, minimalizem in še kaj.

Vse te invencije in intervencije doprinesejo k popolnejšemu dojemanju Majinih odličnih besedil, ki sugestivno popisujejo žitja in bitja klošarjev, imigrantov, obstrancev, izgubljencev, neljubljenih in pozabljenih. Dodaten korak naprej v besedilih je naredila v partizanski pesmi Počiva jezero v tihoti - v njeni različici ne gre za dekle, ki čaka na partizana, ampak ga zaman pričakuje njegov fant.

S pisanim naborom inštrumentov, načinov petja, učinkov in posegov nas pesmi nagovarjajo po potrebi preteče, zabavno, burkaško, otožno ali tragično, nikoli pa se lok albuma ne prekine ali zatakne. Zato pa se zatakne marsikatera pesem, kajpak v aranžersko-izvedbenem smislu, ko se pričakujoči konvencionalni tok pesmi začne zatikati, ritmično kobacati in transmutirati, kar pesmim doda dramatičen naboj in pravšen okvir za Majina besedila.

Višek takih posegov je 15-minutna pesem “V Ani divja vojna”, ki jo slišite v ozadju in nekako povzema modus operandi celega albuma, saj se v 15-ih minutah izmenjajo številni slogi, občutja pa se spreminjajo od upajočega do obupanega. Drug tak primer zvočne drznosti pa je kratka, kako minuto in pol trajajoča “Moja mati kuha kafe”, dobro znana ljudska istrska viža, v kateri pa tokrat ni nobenega besedila, pač pa slišimo le šum kavnih mlinčkov.

Maja Osojnik si je poznavalsko in odločno priborila čisto svoj prostor zase in svoje muzičiste; ne glede na to, ali poje Ježka, uglasbene verze Gregorčiča in Kosovela, rezijansko ali svojo oziroma glasbo svojih kolegov iz benda, je vedno enkratna in nepozabna. Je junakinja, ki ji ni para; medtem ko dežurni jamrači, namazani z vsemi žavbami političnih in osebnih interesov, iz dneva v dan jadikujejo o ogroženosti slovenščine doma, pa o še večji ogroženosti Slovencev v zamejstvu, je naša radovedna in pogumna muzičistka sredi Dunaja zapela v slovenščini in se za pridatek odločno spoprijela z malone celotno zgodovino moderne in malce starejše, tradicionalne glasbe.

Album “Črne vode” je izjemno celostno delo, ne le kar se tiče muzike, marveč tudi oblikovanja in spremljevalne knjižice, v kateri najdemo prevode pesmi v kar deset jezikov - tudi v turščino, albanščino in koroški dialekt. Je album, ki je besedilno in glasbeno tako večplasten in poveden, da ga, čeprav gredo kake pesmi takoj v uho, preprosto moramo slišati večkrat, da zapopademo njegovo kompleksnost in hkratno enovito celostno zvočno podobo. Eden od kandidatov za album leta!

pripravil Mario Batelič



Komentarji
komentiraj >>