Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Sreda, 20h: Hornyphone International (3838 bralcev)
Sreda, 17. 9. 2003
MaO



MUZIKA:
- In memoriam Johny Cash,
- Neurotic Swingers pred četrtkovim nastopom v Ortu,
- The Cynics,
- Devestations.

JOHNNY CASH

V petek, 12. septembra je umrl velikan ameriške podeželske - COUNTRY - glasbe: Johnny Cash.

BEFORE MY TIME

I know that hearts were loving
long before I was here
and I’m not the first to ever cry
in my bed or in my beer,
there were songs before there was radio
of love that stays and love that goes,
they were writing mellow cally tunes
and tearful words that rhyme.
Before my time, before my time.

There were songs in old dusty books
of love that’s always been,
sweet lovers in their glory
were now gone with the wind,
old fashioned love words spoken then
keep coming back around again,
nothing’s changed except the names
their love burnt just like mine.
Before my time, before my time.

And in the deem of yesterday
i can clearly see
that flesh and blood
cried out in someone
as it does in me
and there was some old song that said
I’ll love you till I die.
Before my time, before my time.

But what the old time masters said
is what I feel for you,
love is love and it doesn’t change
in a century or two,
if someway they had seen anew
how it would be for me and you,
they’d wish for love like yours
and they would wish for love like mine.
Before my time, before my time.

Pesem Before My Time se je pojavila na albumu Solitary Man, ki je bil objavljen leta 2000, torej v takoimenovanem poznem (tretjem?) življenjskem obdobju njegovega ustvarjanja, ko je bil Johnny Cash star 68 let in že od leta 1967 poročen z njegovo drugo ženo June Cash Carter, s katero ni delil zgolj družinsko, razplojevalno in običajno zakonsko življenje, ampak sta se že na samem začetku zbližala, ko sta nastopala kot duo (Cash jo je zaprosil za roko med enim od njunih nastopov). Sodelovala sta tudi glasbeno in torej prepletla dvoje posameznih življenj v bivanjsko celovitost ustvarjalnega in človeškega erosa, ki je gotovo botroval tako globoki izpovednosti Cashevih pesmi, za katere lahko mirno trdim, da so največji spomenik ljubezni med moškim in žensko, kar jih je človeštvu postavila posameznikova ustvarjalnost . Morda se komu zdi ta trditev pretirana, toda ob podrobnejšem znanstvenem razmisleku, ne bo mogel mimo dejstev, ki to nedvoumno potrjujejo, jih pa zaradi pomajkanja prostora tu ne bi navajal.
June Cash Carter je bila iz glasbene družine in del Carter Family, ki si je enako kakor Casheva hčerka Rossanne samostojno glasbeno uveljavila. Johnny Cash je v tem plodnem odnosu preživel desetletja in to prežema celotno njegovo ustvarjanje, morda pa še najbolj očitno pride do izraza v njegovem poznem (zdaj vemo, da zaključnem) življenjskem obdobju. June Cash Carter je umrla 15. maja letos in Cash ni potreboval niti polne štiri mesece, da se je podal za njo. Ne, ni naredil samomora, ampak je preprosto umrl, kot se zgodi mnogim dolgoletnim in močno povezanim parom, ki kmalu eden za drugim odidejo v krtovo deželo. Kako si lahko drugače razložimo takšno sosledje umiranja, posebej v luči globoke izpovednosti ljubezenske tematike v njegovem ustvarjalnem opusu, še posebej poudarjene v zadnjem obdobju in - konec koncev - ob pesmi, kakršna je Before My Time? Naj to nikakor ne zveni, kot da podcenjujem čustvenost in ljubezenska čustva pri starostnikih, ampak brez dlake na jeziku si moramo priznati, da kdor je proti koncu svojih šestdesetih let sposoben napisati takšno pesem, je gotovo predan ljubezni kot celovitosti bivanja in kozmičnemu sožitju preseganja individualne čustvene osame. Strast v teh letih dobi drug okus in barvo, obenem pa tisto globino patine, bukeja in arome, kakršno lahko gurmanu nudi samo žlahtno zrelo plemenito vino ali ustrezno zrel sir. Cashevo ustvarjanje zgolj potrjuje, da je ljubezen večna, ravno tako kakor umiranje, torej univerzano čustvo človeške vrste nekoč in danes, kajti ravno vsebinsko ukvarjanje z večnostjo človekovega in človeškega čustvovanja je naredilo preprosto in izrazno bogato Cashevo glasbo večno. Večne teme nosijo s seboj težo in bogastvo trajnega, kar je v današnjem instant svetu hlastajočih potrošnikov in spektakelskih orgij klic k pristnosti človekovega čustvovanja, stika s samim seboj in z lastno senzibilnostjo, predvsem pa izraz potrebe, da si z nekom res lahko povezan v “midva”.
Johnny Cash je bil sopotnik izbruha rock and rolla, saj je s svojo skupino imel objavljeno prvo ploščo leta 1955 pri Samu Phillipsu in njegovi založbi Sun, ki je sama samcata zakrivila prvotno rock and roll revolucijo s populariziranjem izraza, za katerega vsaj danes že vemo, da je pristna ameriška kultura in glasba. Pri Philipsu je začel Elvis Presley, pri njem so se kalili mnogi glasbeniki, in morda so ravno njegove neizprosne zahteve (Cash je hotel snemati gospel pesmi, pa je od njega zahteval country), da igrajo dovolj sprejemljivo in za uspešno prodajo primerno glasbo, omogočile razvoj nove poetike, drugačne estetike in nove ameriška kulture v večji meri, kot si to domišljamo. Toda to so bili drugačni časi in drugačna razmerja med glasbo, glasbeniki, založniki in občinstvom, v nobenem primeru pa nismo imeli opraviti z glasbeniki, ki bi bili proizvod instantnih medijskih fascinacij, kakor premnogokrat je dandanes. Toda Cash s svojimi glasbeniki The Memphis Two (izvorno so to bili The Tennessee Three) je v lasten avtorski izraz inkorporiral izraznost in dinamiko rock and rolla, ohranjal okus in barvo tradicionalnih pesmi ameriške dediščine priseljencev, modificiral običajno country in western glasbo, posegal po tradiciji irskih balad ter tako oblikoval svojstveno, prepoznavno in enkratno neponovljivost lastne poetike. Slogovno je to seveda bolj country, kakor karkoli drugega, vsebinsko pa je to glasba, ki v enaki meri nosi v sebi sintezo ameriške kulturne raznolikosti kakor v drugi slogovni podobi to uteleša rock and roll. Johnny Cash je za country glasbo enako pomemben kakor je za rock and roll pomemben Chuck Berry (čeprav vsi bolj poznajo popularizatorja rock and rolla, ki avtorsko ni tako pomemben - Elvisa Presleyja). Za nameček so prepoznaven način igranja kitare, uporaba enostavnih prijemov za bogato izraznost instrumentiranja, najbolj pa vrhunski glasbeni čut za notranjo dinamiko in strukturo ter obilica avtorskih pesmi nadaljnje lastnosti, ki veljajo za oba - Casha in Berryja. Zavedati se moramo, da so v tistih časih vsi glasbeniki igrali popularne pesmi in uspešnice, in da avtorstvo ni štelo v tolikšni meri, kakor prepoznavnost lastnega sloga, torej tista individualnost glasbenika na odru, ki pusti neizbrisen pečat vsaki pesmi, pa če je njegova ali ne. Zato v opusu Johnnyja Casha najdemo ogromno pesmi drugih avtorjev, toda nič manj njegovih lastnih in tradicionalnih, ki jih je predelal po svoje. Vse nosijo njegovo ustvarjalno prepoznavnost in glasbeniško senzibilnost.
Dobršen del Casheve glasbene poti je bil posejan z uspešnicami, dokler ta tok ni presahnil sredi sedemdesetih let (obdobje razsajanja post hard rocka in punk rocka). Toda kljub temu, da ni bil več zvezda lestvic in nosilec uspešnic, povpraševanje po njegoviuh nastopih ni bilo nič manjše. To je dokaz več, da prava glasba in pravi ustvarjalci živijo mimo in onstran moloha glasbene industrije in medijskega cirkusa lestvične glasbe, ker so zavezani lastnemu ustvarjalnemu erosu, ki ravno zaradi pristnosti izpovedi najde odzivno struno pri ljudeh, ki aktivno konzumirajo glasbo - drugače ne bi šli na koncert. Tudi po pogodbi za založbo American Records leta 1993 se veličina njergove slave ni obnovila, zato pa se je poglobila moč njegovega glasbenega izraza. Toda na vseh ploščah od takrat neizprosno bije v ušesa neprimerljivo večja moč in prepoznavnost njegove lastne pesmi v primerjavi z velikim številom pesmi drugih avtorjev na njih.
Že samo formalno naštevanje priznanj, uspehov, sodelovanj (od Boba Dylana dalje) z drugimi glasbeniki, glasbenikov, ki so predelovali in igrali njegove pesmi, itd, bi zavzelo ves prostor namenjen temu zapisu, zato se bom temu izognil. Naj opozorim zgolj na dejstov, da ga štejemo med tiste velikane country glasbe, ki je vseskozi funkcioniral v takoimenovanem mainstreamu, pa vendar zato ni nikoli kompromitiral svojega izraza, predvsem pa je z izražanjem globokih, večnih in človeški vrsti inherentnih čustvenih vsebin posegel tako globoko v srce in duha, kakor to zmorejo le največji. Ni odveč opozoriti, da je imel veliko dobrodelnih koncertov po zaporih, da sta se z ženo June zavzemala za državljanske pravice domorodnih američanov - indijancev in za pravice zapornikov, da sta sodelovala s pridigarjem Billyjem Grahamom in podpirala krščanstvo, ki je konec koncev religija ljubezni.
Če upoštevamo, da so šestdeseta zavrgla tradicijo, družinske vrednote in občutek za ožjo in širšo skupnost (razen za pripadnost hedonistični mladostniški kulturi in iz nje izvirajočemu mitu lepote in mladosti), lahko danes neizpodbitno ugotovimo, da teh pridobitev civilizacije in razvoja ne moremo odpisati, saj so edini branik pred brezčutnim nasiljem in pred nemočno prepuščenosjo kapitalističnemu mamonu. Tudi za moč tega branika je Cash prispeval veliko gradbenega materila ter tako naredil še več za tisto, kar vsakega normalnega človeka osrečuje - za ljubezen in sočutje, za bivanje in sobivanje, za življenje z ljudmi in med njmi. Pričakovanje smrti se izraža v mnogih njegovih pesmih s plošč v zadnjih letih, njihova lepota in moč pa govorita neizbežno resnico: da ni pomembno zgolj ustvarjanje, ampak da je pomemben predvsem človek , ki ga poraja. To pa je zaslužena klofuta vsem omejenostim egoističnih in čusteno praznih avantgardizmov, tehnološkim kulturam ter podobnim izpraznjenostim današnjega sveta in družbe spektakla. Svet Johnyja Casha je normalen, čuteč, čustovalen in predvsem človečen človeški svet bivanja v času razčlovečenja. Zato je njegov pomen morda še toliko večji. Čeprav je umrl, bo v pesmih ostal večen tako, kot so takšne vsebine, ki jih je tako čudovito uglasbljal.Tega ne more povoziti noben čas, pa če še tako prisega na trende, na biti “in” ali biti “out”, ali na osamo do skrajnosti individualiziranega posameznika, ki samo še v vitrualni realnosti srečuje druga prav tako izolirana bitja, nad katerimi skrbno bedi totalitarna družba korporacij, profitov in orgij sebičnikov, ki v slepoti lastnega narcisizma na koncu brez viagre sploh ne morejo in ne zmorejo imeti stika z življenjem. Tudi zato je Johnny Cash živ spomenik pristnosti, organskosti ter celovitosti bivanja in ustvarjanja, kakršne med bitji tega planeta premore le človeška vrsta.
Marjan Ogrinc


Komentarji
komentiraj >>

Re: Sreda, 20h: Hornyphone International
anonimni alkoholik [04/10/2003]


odgovori >>