Ponedeljek, 17. 5. 2010
katjapr
* Sestrski dvojec Casady oziroma CocoRosie, o katerem smo na Radiu Študent v preteklosti že veliko pisali, še večkrat pa njune glasbene izdelke zavrteli v etru, nas pozdravlja s četrtim studijskim albumom Grey Oceans. Po sedmih letih sodelovanja sta z založbo Touch and Go, ki ju je iz pariške kopalnice lansirala v sam center scene imenovane New Weird America in ki je bila takrat z Devendro Banhartom, Joanno Newsom, Antonyjem Hegartyjem ter z Banhartovo pomočjo na novo odkrito folk mojstrico Vashti Bunyan na samem višku svoje ustvarjalne moči, prekinili sodelovanje in tokrat album izdali pri neodvisni seattelski založbi Sub Pop.
Če sta s prvim albumom La Maison De Mon Rêve še spadali v neo folk freakovsko okolje sta potem zapadli v eksperimentiranje, ki ju je vodilo v odmik od prvotno nakazane smeri. Zanimivo, nekatere zasedbe se oglašujejo kot Pitchforkovi ljubljenci, no za sestri Casady od prvega albuma dalje velja ravno nasprotno, sta izjemni Pitchforkovi ''neljubljenki''.
Pri njunem artističnem razvoju je vsaj kar se tiče studijskih albumov v nekaj pogledih občutna nekakšna stagnacija. Z dodajanjem elektronskih podlag ali sodelovanja z beatboxerji, okornim Biancinim repanjem ali pa njenim zategnjenim otroškim vokalom, kombiniranim z mestoma jokavim cviležem Sierre, uporabo otroških zvočil, celotnim kitch-trash-queer konceptom, anything goes, lahko CocoRosie sčasoma postaneta dolgočasni in predvidljivi. Po drugi strani pa nikakor ne moremo reči, da ne raziskujeta in izrazno ne zorita.
Zanimiv pregled njunega delovanja in razvoja lahko spremljamo tudi skozi prizmo njunih studijskih izdelkov, kratkega filma The Ethernal Children, ki si ga lahko ogledate na Youtubu, njunega solo ustvarjanja: Sierra ima lastno zasedbo Metallic Falcons, Bianca pa skozi alter ego Red Bone Slim vodi neodvisno galerijo v New Yorku ter založbo Voodoo-Eros Records, na kateri je izdala album tudi na Mestu žensk videna Bunny Rabbit.
Izdelek, ki ga predstavljamo danes, je začel svojo ustvarjalno pot leta 2008, ko sta CocoRosie z različnimi glasbenimi gosti snemali na različnih koncih sveta: v Buenos Airesu, Melbournu, Berlinu, New Yorku in Parizu. Po Noah's Ark in The Adventures of Ghosthorse and Stillborn sta sestri skupaj s spremljevalno zasedbo koncertirali po vsem svetu in ravno to njuno potovanje jima je prineslo novih idej in svežega zagona za nedavno izdani album Grey Oceans. Tudi pri nas smo ju že dvakrat videli. Leta 2004 v Kudu France Prešeren, kjer sta v intimnem vzdušju nastopili s svojo mamo in lani pred polnim letnim odrom Gala Hale na Metelkovi, kjer sta nam prikazali del njunega izdelanega nastopa. Omeniti velja še en njun odklon, namreč v predelave šovinističnih glasbenih zmazkov, kot je npr. Turn me On Kevina Lytlla, ki sta ga CocoRosie genialno predelali v počasno polzečo mojstrovino in jo odigrali tudi v Ljubljani. Njuno sodelovanje s francoskim beatboxerjem Tezom je bilo prav tako zelo zanimivo.
Album Grey Oceans zopet prinaša zmes različnih žanrskih vplivov, ki pa so ohlapnejše naplasteni drug čez drugega, kar album naredi bolj zračen. Tudi sodelovanje z jazz pianistom Gaelom Rakotondrabejem se odraža v pozitivnem smislu. Splošno gledano album nima nekih izrazitih hitov, s svojo omiljeno radikalnostjo steče čez poslušalčeva ušesa v prijetnem ritmu.
CocoRosie sta izdali soliden izdelek, ki njunega kopalnično pariškega triumfa sicer ne bo presegel, bo pa našel vidno mesto v fonotekah njunih dosedanjih sledilcev.
pripravila Katja Preša
Komentarji
komentiraj >>