Sreda, 19. 5. 2010
goran
* Melodrom si je v dobrih desetih letih obstoja in sedem let po samonaslovljenem prvencu upravičeno pridobil status ene najbolj prepoznavnih domačih zasedb. Ne po naključju. Ustvarjanja se peterica loteva premišljeno in brez polovičarstva, uspeh pa gre seveda v največji meri pripisati glasbi. Najprej si pohvalo zasluži njihov izvrsten občutek za pisanje skladb, ki gredo hitro v uho in tam ostanejo. Manevrski prostor, ki jim ga dopušča rdeča nit albumov spretno izkoristijo za izogibanje pretirani formulaičnosti, zato je vsaka skladba zgodba zase, obenem pa se lepo znajde tudi v kontekstu albuma. Ob dan današnji hiperprodukciji si pri večini glasbe v najboljšem primeru rečeš; »še en komad s tiste plošče«, Melodrom pa v svojih skladbah skozi raziskovanje številnih vplivov spretno oblikuje lastno prepoznavnost. Včasih se jim to posreči bolj, drugič manj, toda s prvih dveh albumov je ostala kopica skladb, ki danes pri fenih nosijo že skoraj himničen status. Podobna usoda bržkone čaka tudi album ’Vse kar si pustila da leži na tleh’.
Melodrom je širšo glasbeno javnost opozoril nase že s svojim prvencem v letu 2004. Estetsko se je takrat močno oprl na izročila bristolskih downtemperjev, ki so v devetdesetih z opojnimi, melanholičnimi hibridi močno zaznamovali svetovne glasbene smernice. Resda je Melodrom takrat zamudil vrhunec popularnosti teh muzik, vendar pa je v slovenskem prostoru, morda z izjemo dvojca Silence, ponudil razmeroma sveže vsebine, ki niso preveč odstopale od tedanjih trendov. Še bolj trendovsko se je peterica lotila svojega naslednjega albuma ’The Guide’. Z njim se je priključila takratni struji obujevalcev novovalovskih muzik, kar je v njihovo izraznost prineslo več elektronskih posegov. Še en bolj klubski elektronski izlet so si pred dvema letoma privoščili z remiks ploščkom ‘Variacije’. Če se je takrat zdelo, da melanholija, ki je vedno bolj utrujala sledilce trendov, ostaja vse bolj v ozadju, plošča ’Vse kar si pustila da leži na tleh’ ponovno odpira temačnejše vsebine.
Melanholije se peterica tokrat loti bolj zrelo. Priložnostno se sicer spogledujejo s patosom, vendar pa velik del skladb kljub temačni podstati ni naporen, to pa celosten vtis albuma prevesi v korist všečnega. Najbrž bo novi album ponovno pisan bolj na kožo sledilcev bristolske zapuščine. Sam ne morem mimo tiste jasno definirane, hipnotične basovske linije, s katero so tudi Massive Attack zaznamovali svoj novi album, pa mimo subtilno vpetih elektronskih vložkov in godalnih orkestracij, ki izvrstno napolnijo zvočno podobo. Nenazadnje je tu tudi Mina, ki s svojo interpretacijo tokrat večinoma slovenskih besedil spomni na Beth Gibbons ali Sinnead O’Connor v komadu ‘Besi’. Kljub očitni sorodnosti z Bristolčani pa Melodrom še naprej ostajajo samosvoji in downtempo okvir širijo skozi svoje vplive, tokrat predvsem tiste sintetične. Skladbe kljub pop formi odpirajo prostor za nepredvidljive, zanimive, nekajkrat tudi presenetljivo avanturistične zvočne zasuke. Seveda znotraj estetike značilnega, tokrat še nekoliko bolj sofisticiranega alter popa.
Standardi, ki si jih je Melodrom postavil v preteklosti, so visoki, a jih plošča ’Vse kar si pustila da leži na tleh’ kljub temu doseže in celo preseže. Zdi se, da si zasedba vzame predvsem čas, da skladbe izpili v formo kar najbliže njihovemu idealu, ob tem pa se uspešno izogne »prenarejenosti«, ki je denimo pokvarila zadnji album zasedbe Portishead. Z albumom ’Vse kar si pustila da leži na tleh’ si Melodrom utrjuje pozicijo enega zanimivejših domačih bendov, obenem pa ga povsem enakovredno postavi tudi ob bok nekaterim njihovim uspešnim tujim somišljenikom.
pripravil Goran Kompoš
Komentarji
komentiraj >>