Draga prekarna delavka, dragi prekarni delavec! Naj te naslov nocojšnje oddaje ne zavede. Je namreč namerno zavajajoč in se v danih pogojih zaposlovanja v kulturnem sektorju lahko bere kot zvijača perverznega uma ter je nič manj zavajajoč kot poimenovanje samozaposlenega v kulturi »svobodnjak« ali »freelancer«. V nocojšnjih »Očeh, da ne vidijo« se posvečamo trendu fleksibilizacije pri zaposlitvah v kulturi, ki pa svojega dometa ne izčrpa zgolj v sektorju kulturne in umetniške produkcije. Tudi pri ostalih oblikah zaposlitve se fleksibilizacija delovnih pogojev vse bolj ravna po zvitih zahtevah tako imenovane nove ekonomije.
Tokrat se posvečamo predvsem položaju samozaposlenih v kulturi, o katerih se v javnosti po navadi govori predvsem, ko opozarjajo na svoje številne težave. O njihovem statusu in pogojih zaposlovanja v kulturi smo se pogovarjali z magistrom Aldom Milohnićem z Mirovnega inštituta in Ireno Pivka, članico društva Asociacija in članico komisije na Ministrstvu za kulturo, v kateri se zavzema za izboljšanje položaja samozaposlenih v kulturi. Sogovornika z lastnimi izkušnjami z delom v prekarnih oblikah zaposlitve sta spregovorila o položaju samozaposlenih v kulturi pri nas in o strukturnih značilnostih kulturnega sektorja.
Italijanski teoretik postfordizma, Paolo Virno, v delu »Slovnica mnoštva« zapiše, da anticipacijo načina proizvodnje, ki je v postfordizmu postal splošen, najdemo že v najbolj arhaični obliki kulturne industrije. Trend je danes postal skorajda splošen pri delu honorarnih umetnikov, samostojnih novinarjev, prevajalcev, plesalcev ter ostalih delavcev v kulturi.
Položaj samozaposlenega v kulturi je pogosto pogojen s prekarnostjo in negotovimi oblikami dela. Tovrstni tip delovnega razmerja so v času postfordizma poimenovali »podjetniško« razmerje, čeprav gre pri tem razmerju dejansko za položaj delavca. Teoretik operaizma, Sergio Bologna, v prispevku »Nove oblike dela in srednji razredi v postfordistični družbi«, ki je nedavno pri Mirovnem inštitutu izšel v zborniku »Postfordizem«, pravi, da je poimenovanje »avtonomnega delavca« v »samostojni podjetnik« absurdno in nesmiselno.
Kako je torej delavec lahko postal »podjetje« in moral začeti opravljati vse družbene vloge, ki jo ima podjetje? Kruta stran te nove oblike dela je v tem, da je delavec breme reprodukcije delovne sile, kot so zdravstvo, sociala itn., popolnoma primoran prevzeti na svoja pleča, če mu Ministrstvo za kulturo ne plačuje prispevkov. Čeprav je, kot omenja Sergio Bologna, izraz »samostojni podjetnik« nesmiseln, popolnoma ustreza drugačni pravni naravi delovnega razmerja, kakršno je vpeljal postfordizem. Da bi pogodba o zaposlitvi postala poslovna pogodba, je delavcu treba reči »podjetje«.
Pogovor o tokratni temi je med drugim spodbudila nedavna namera »Zavoda za zaposlovanje«, s katero želi subvencioniranti samozaposlitev v kulturi. Kako lahko razumemo darilo Zavoda v vrednosti 4500 EUR? Kot popotnico v boljši jutri ali administrativno reševanje negotovih oblik zaposlitev v kulturi na popolnoma napačnem koncu? Več o takšnih in drugačnih »perverznostih« prekarnega dela pa v samem pogovoru z gostoma.
ODDAJA V CELOTI:
Komentarji
komentiraj >>