* Tretji album Flying Lotusa, ki je v zadnjih dveh letih postal prava podzemna svetovna zvezda hiphoperksega IDM-a, je bil ena najbolj pričakovanih in tudi najbolj hajpanih plat prve polovice leta. O njej se začelo govoriti že lani, prve informacije so prišle januarja, ko so začeli pronicati tudi posnetki, ki naj bi bili nanjo uvrščeni. Že zelo zgodaj so se začeli tudi uradna promocija, intervjuji, napovedi in špekulacije. In nekje začetek aprila je prve komade "uradno" zavrtel Gilles Peterson v svoji oddaji Worldwide. Cosmogramma je Lotusov najbolj zmeden in hkrati najzrelejši izdelek doslej, tokrat si je res dal duška, "pijane" gruve pa so večinoma zamenjali nasičeni fragmentirani šusi zvočnih idej.

Steven Ellison, bolj znan kot Flying Lotus ali krajše in bolj frajersko Fly Lo, je eden tistih redkih izvajalcev, ki so precej mladi oziroma hitro postali zastavonoše določenih slogov, žanrov ali scen. Bivši študent filmskih študij je prvič zbudil pozornost s prvencem 1983, ki je izšel leta 2006 pri založbi Plug Research. Naslednji album, dve leti kasneje izdani in z vseh strani opevani Los Angeles, pa ga je izstrelil med prvokategornike IDM-ovskih eksperimentalnih in plesnih godb, k čemur je pomagalo tudi dejstvo, da ga je pod okrilje vzela sheffildska velikanka Warp. Spotoma je Flying Lotus tudi remiksal in delal podlage za bolj in manj znane kolege, v zadnjem času so to na primer pjevači Jose James, Gonjasufi, Georgia Anne Muldrow in Dudley Perkins. K nepričakovanemu uspehu in hitro pridobljenemu statusu trendseterja pa so Ellisonu poleg zvestih losangelskih starešin pomagali tudi samosvoji živi nastopi, ki so v osnovi izjemno preprosti - gre za laptopovski set na Abeltonovem programu Live in enem midi kontrolerju - a izjemno dinamični in prepričljivi. K uspehu Flying Lotusa in celotne mlajše generacije piflarjev iz Los Angelesa in okolice, kot so Daedalus, Nosaj Thing, Gaslamp Killer, Samiyam ali Ras G, pa sta pripomogli tudi izjemna medsebojna solidarnost in podpora, ki jo na svetovnem zemljevidu glitch hopa in sorodnih žanrov najdemo zelo redko, recimo v Glasgowu in pri ekipi LuckyMe. Glavni inštituciji "revolucionarne" losangelske scene sta trendi, nekoliko prehvaljeni in prenapihnjeni večer Low End Theory ter Lotusova do nedavnega izključno digitalna založba Brainfeeder, ki pa je z marčevsko izdajo Daedelusovega albuma postala prava pravcata založba s svetlo prihodnostjo.

Priprave na Lotusov tretji dolgometražec Cosmogramma so torej presegle meje razuma in tako so bila pričakovanja seveda velika. Vsi, ki so že pred časom slišali material, pa tudi Ellison sam, so zagotavljali, da bo Cosmogramma nekaj novega, nekaj, kar od njega še nismo slišali. V nekem intervjuju je tudi izjavil, da gre pri projektu končno za muziko, ki si jo je vedno želel delati. Da je že zelo mlad imel vizijo, kaj in kako hoče delati in da je to končno to. Sam je plati prilepil etiketo "space opera", torej vesoljska opera, kar verjetno leti predvsem na to, da je ogromno inštrumentov, predvsem godal, odigranih in posnetih v živo in da so teksture, ki so bile pri njem že prej značilno sestavljene iz neštetih plasti, sedaj še bolj goste. Med gosti na plati gre najprej omeniti producenta Miguela Atwooda Fergusona, starosto lokalne scene, ki pa je najbolj vešč prav v aranžiranju godalne sekcije. Potem je tu še sin Alice Coltrane in Lotusov bratranec, saksofonist Ravi Coltrane. Najbolj znan sodelavec pa je Thom Yorke, ja, tisti Yorke, ki je pevec Radioheadov in ki posodi svoj glas za drugo polovico komada "And the World Laughs with You". Nenazadnje na Cosmogrammi sodeluje tudi pevka Laura Darlington, sicer žena Lotusovega prijatelja in nekakšnega mentorja Daedelusa.

Kot so napovedovali, je Cosmogramma res daleč od logičnega nadaljevanja Los Angelesa ali od skrbno (tržno) premišljene plate. V bistvu je slišati, kot da bila narejena v seriji impulzov, veliko komadov je zelo kratkih, nanizanih kot skice. Sliši se, da je Lotus ob nič kolikih nastopih in novih kontaktih po celem svetu v zadnjih dveh letih naletel na razne sloge, kot je na prvo žogo recimo dubstep, in da je vse te stile shizofreno zmešal, zremiksal v mineštro zvočno bogatih, nepričakovano spreminjajočih se in na prvi posluh zmedenih kompozicij. Cosmogramma je Lotusov poizkus v free jazzu. Tehnike produkcije se je naučil že pred časom, prepoznaven zvok pa izklesal na Los Angelesu. In zdaj je spustil vajeti. Evforično je skušal ogromno idej stisniti v malo časa. Gre za free jazz, ki je narejen skozi estetiko hiphopa, dubstepa, predvsem pa IDM-a. Ja, na določenih delih presenetljivo spominja na klasični IDM druge polovice devetdesetih let in na dela kakega Squarepusherja z razdrobljenimi beati in nalašč kompliciranimi basovskimi linijami. Lotusa so sicer kritiki in drugi pametnjakoviči že pred dvema letoma naivno primerjali z Jayem Dillo in sedaj se ta primerjava ponavlja. Edini podobnosti, ki ju vidim, sta v uporabi surovih bobnov in drugih zvokov ter v subtilnosti kombiniranja elementov. Tu pa se tudi konča. Jay Dilla je bil recimo mojster repetitivnosti, medtem ko Flying Lotus na Cosmogrammi zganja nekakšno prosto formo, za to, da bi gradil gruve in jim pustil, da tečejo, nima živcev, ima preveč idej in želje po razmetavanju. Če smo na Los Angelesu torej lahko še uživali v značilno nasvinganih, bizarnih in mastnih zankah, pa so tokrat veliko bolj redke. Ravno, ko se sestavi nek gruv, že zgine ali zavije drugam. In ravno, ko mislimo, da se ne more zgoditi še več, pride nepričakovan element ali ritmična sprememba. Seveda so neki prepoznavni "lotusovski" biti še vedno tu, vendar v zelo omejenih količinah, predvsem pa je zraven še toliko zvokov raznih referenc, da se na njih preprosto ne moremo osredotočiti.

Cosmogramme se ne da prebaviti ob prvem poslušanju, niti ob drugem ali desetem, saj kaotično zbezlja mimo nas kot nasičena masa pestrih zvokov. Je plata za na dolge proge, torej za dolgotrajno prežvekovanje. Čeprav sprva deluje, kot da nima ne glave ne repa, zaporedni komadi so si velikokrat povsem različni, pa je prav zaradi te ohlapnosti tudi zanimiva, ker je takoj jasno, da je imel Ellison povsem proste roke pri delu in da se ni oziral na pričakovanja. Kasneje se opazi, da je zmeda le navidezna in da so strukture lucidno dodelane in natančne, le da bi "kuhanje" aranžmajev Ellisona očitno dolgočasilo in da se je raje razpištoljil, podobno kot to dela na svojih živih nastopih. Nemogoče je spregledati, da so Lotusova značilna manipulacija in sinteza zvočnih plasti ter njegov edinstven občutek programiranja in razfukavanja bobnov s Cosmogrammo postali še bolj zastrašujoči in suvereni, Ellison pa se je še bolj kot kadarkoli doslej izkazal kot nepredvidljiv mojster z vizijo. Premišljena shizofrenija!

pripravil Borja Močnik