Skušnjava je velika. Velika zato, ker bi pisec teh vrstic zgolj dan pred napovedanimi študentsko-dijaškimi protesti proti ukrepom vlade, ki bodo resno posegli v socialne in družbene pridobitve mladih, zlahka zapadel v ostro, a ceneno in večkrat slišano nasprotovanje predlogom zakonov. Prav tako enostaven poligon za kritiko predstavljajo strukture študentskega organiziranja, ki podobno kot njihov večji brat, državna politika, enkrat v obče dobro, drugič za lastno rit, uporablja in zlorablja njim zakonsko pripisana sredstva. Kako se torej izogniti skušnjavi splošne kritike in populističnih obtoževanj? Oziroma, če smo lahko bolj direktni - čemu sploh protestirati, proti čemu postaviti svoj glas, za kaj zastaviti svoje telo?

Dejstvo ostaja, da bo velika večina mladih jutri svoj glas v skladu z voljo in željo študentske organizacije zastavila proti predlogu zakona o malem delu. In prav je tako. Zakon je slab, težav mladih ne rešuje, kvečjemu jih še povečuje. Državni aparati že do sedaj na vseh področjih uspešno postavljajo ovire mladim na pot. Bolonjska reforma, stanovanjska politika, sramotno subvencioniranje mladih družin, zaposlovanje za določen čas, politizacija miselnosti. En kamen spotike več v svetu, kjer z diplomo lahko kvečjemu podložite mizo, z doktoratom pa že kar kakšen vogal hiše, morda sploh ne bo opažen.

A zakaj bi protestirali proti predlogu zakona, ki je v osnovi podoben tistemu iz leta 2006, ko se je ukinjalo študentske servise in ki sledi predlogom iz leta 2001, ko so se prav tako poskušale ukiniti nekatere študentske pravice? Zakaj bi torej protestirali, če študentske organizacije vedno znova branijo iste pravice in privilegije tako študentske kot svoje? Na tem mestu sicer ni pravično izjaviti, da študentska organizacija v desetih letih ni uspela za študente doseči nič novega, a dejstvo ostaja, da ŠOS vedno bolj brani že pridobljene pravice. Tokrat na primer brani pravico do dela. Skrajno bizarno. Res je, da zgolj vsak peti študent prejema štipendijo, ki niti slučajno ne zadošča za pokritje življenjskih stroškov, a zakaj bi protestirali za delo? Raje protestirajmo za štipendije, za študij, kjer je edino smiselno delo uvajanje v delo na svojem strokovnem področju, na svojem interesnem področju.

Že lani je v mnogih proračunskih rebalansih država ob povečevanju sredstev za socialne transferje edino na področju štipendij zmanjšala sredstva. Na splošno je dvajsetletna slovenska demokracija znana po tem, da stroške študija vali na mladostnike in njihove starše. Čemu torej protestirati za delo, če je delo edino, ki nam bo na koncu ob tem tempu zmanjševanja družbenih in socialnih pravic, ostalo. Vprašanje je seveda cinično, a kljub vstopu v OECD in podobne klube, se pravice in možnosti, da se študent-delavec izogne izkoriščanju s strani tržnega gospodarstva, manjšajo.

Zato se ponovno postavi vprašanje, čemu v tej družbi nameniti svoj glas in stas? V družbi, kjer pred nastopom na delovni trg nimate možnosti pridobitve formalnih delovnih izkušenj, v družbi, kjer ste z diplomo možnemu delodajalcu prej strošek kot korist, v družbi, kjer boste stanovanjske kredite plačevali trideset let, v družbi, v kateri je glavno merilo znanja politična pripadnost, v družbi, kjer zaradi apatije in trenutne samozadostnosti večina ne prepozna jutrišnjih težav, kjer so današnji študentski funkcionarji jutrišnji politiki, kjer je K4 primerjan s Fun Factory, kjer po mnenju politike Radio Študent odžira kruh Radiu Hit in kjer je Študentska založba edina ovira za znižanje cen knjig, v družbi kjer vsakodnevno poslušamo pridige o okupaciji domačega ozemlja - v taki družbi si je na žalost najlažje izbrati pozicijo zapadlosti v usodo.

Jutrišnji protesti so najboljši test za družbo, v kateri živimo, za mladino in mlado misel te družbe. Ali se bo mladež še enkrat več v dvajsetletni zgodovini države pustila tako državi kot študentsko organiziranim protestom speljati na led ali pa bo izkoristila čas in prostor za protest proti enoumju vdanosti v usodo, za nastop in izmenjavo raznolikih idej, stališč, pobud, kjer omejitev ne bodo postavljali organizatorji in folklora? Čemu torej protestirati? Protestirajte proti tistemu, kar vas teži, tistim, ki vam težijo, a izognite se pastem ozkega cinizma in skrajnega populizma, ki sta jo vsakokratna politika več kot polni. Jutri je čas za izmenjavo in predstavitev mnenj ter idej o prihodnosti te družbe. Jutri je čas za protest proti državi, študentskim organizacijam, delodajalcem, generacijam starejšim od vas, ki so nezavedno zajebali stvari, proti elitističnemu šolskemu sistemu. Čas za protest je namreč vedno pravi.

Tokratni komentar je spisal Igor.