Znašel si se na arhivu spletne strani Radia Študent, kjer so zaenkrat dostopni prispevki pred majem 2012. Takrat smo namreč za rojstni dan preklopili na novo spletno stran in prevetrili programsko shemo.

Povezava na novo spletno stran je tole


twitter3
majspejs3
fejsbuk 3
fejsbuk rozna

natisni
Rastko Močnik: Spisi iz humanistike (3479 bralcev)
Sreda, 19. 5. 2010
Barbara D



Ko se je leta 1336 Petrarca odpravil na provansalski Mont Ventoux, je na njegovem vrhu ob premišljevanju o povzdigovanju duha k višjim stvarem, pograbil Avguštinove Izpovedi in prebral naključni odlomek:

»Pa ti hodijo ljudje občudovat visoke gore, neskončno vodovje morja in široke tokove rek, brezmejno obsežnost oceana in krožna pota zvezd, sami sebe pa pozabljajo.«

V ponovitvi Avguštinove bralne geste, ko se je ta ob pomoči milosti božje zatekel k Pavlovemu Pismu Rimljanom, v katerem je sprevidel krščansko resnico, pa Petrarca ni našel Jezusa, temveč samega sebe.

Prebrani odlomek iz Močnikovega predgovora k njegovi zadnji knjigi Spisi iz humanistike, v kateri lahko beremo že objavljene tekste ter nekatera nova besedila, zgošča avtorjev interes, ki zadeva zgodovinski nastanek modernega umevanja subjekta, to je materialne pogoje njegovega vznika. Humanizem je po njegovo vpeljal novo prakso branja. Ta za razliko od sholastike ne nahaja avtoritete v tekstu, temveč jo skozi dialog med teksti, ki kritično preverja materialnost njihovega zapisa, počasi spušča na ramena bralca.

Humanistično branje antičnih tekstov, ki je skozi optiko krščanske resnice skušalo v tekstih ločevati pristno od nepristnega oziroma vednost od napak in nedoslednosti pa je proizvedlo nepredvidene stranske učinke. Na eni strani tako imenovanega subjekta vednosti, novo vrsto učenjaka; na drugi pa lirski izpovedni subjekt. Šlo je za to, da so vednostne prakse proizvedle preobilje afektov, afektivno notranjo zver, ki je ogrožala tako krepost kot resnico. Za to novo področje je bilo tako potrebno ustvariti nove prakse nadzora in Patrarca je na tem mestu izumil lirsko izpoved. Pa mu prisluhnimo:

»Videl sem kraje, ki jih je opisal Vergilij; videl sem Avernsko in Lukrinsko jezero, Aheronta stoječe vodé; kopališče Avguste, ki jo je onečastila sinova okrutnost; nekdaj imenitno cesto Gaja Kaligule, ki jo zdaj prekrivajo valovi, in jez, s katerim je Julij Cezar ukrotil morje; videl sem Sibilino domovino in njen dom in tisto strašno votlino, iz katere se norci ne vrnejo, učeni pa vanjo ne morejo. /.../ Bog je resda ustvaril marsikaj čudovitega/.../, a vendarle ni ustvaril nič, kar bi bilo čudovitejše kakor človek. Vse, kar mi je tisti dan pokazal, je zato prekosila imenitna jedrnost duha in telesa mlade ženske iz Pozzuolija. /.../ Ni ji do orodja, veseli se orožja; ni ji do vezenja in ogledalc, zabava se z lokom in puščicami. /.../ Ni še dolgo, kar me je mladostno slavohlepje gnalo v Rim in v Neapelj k sicilskemu kralju! A glej, ko se mi je ta, ki sem jo takrat videval neoboroženo, danes oborožena in v spremstvu oborožencev približala, da bi me pozdravila, sem obnemel; in odzdravil sem ji kot neznanemu človeku.«

Na mesto krščanskega notranjega človeka, ki je božji, je torej stopil izpovedni lirski subjekt, ki se – ker je latinščina rezervirana za vednost - izraža v intimi »ljudske« govorice. Kar nadalje ni nepomembno za vzpostavitev nacionalnih jezikov, ki jo je Močnik skozi koncept ničte institucije nadrobneje razdelal v svojih 3 teorijah izpred enajstih let. Prisluhnimo na tem mestu kar avtorju samemu:




Intimizem lirične izpovedne poezije je moral za nastop 'delitve interesnih sfer' med znanostjo in cerkvijo počakati na galilejevsko fiziko. Slednja je v svoji teoretski praksi subjekta abstrahirala in ga s tem navidez osvobodila ideologije.

A Močnikov zastavek, ki se opira na Brechtovo obravnavo Galileja, je nasproten z Galileju lastnim prepričanjem o osvoboditvi teorije ideoloških učinkov z njeno razmejitvijo od cerkve. Galilej je s tem rezom namreč spregledal mitološko matrico, ki operira na obeh omenjenih področjih. Nastop scientističnega mita o izvirni nedolžnosti je stopil na mesto teološkega mita o izvirnem grehu, kar pomeni, da je samorazumevanje znanosti enako samorazumevanju teološke ideologije. Še drugače, z golo razdelitvijo področij med znanostjo in cerkvijo je sicer Galilej »teoriji zagotovil avtonomijo, ni pa je emancipiral«, se pravi ni zares izstopil iz polja ideologij, temveč je naredil znanost in teorijo, ki deluje znotraj njenega polja, za še en ideološki aparat. Kar predvsem za teorijo pomeni reduciranje na teoricizem. Namreč, ko je teorija narejena za nevtralno hkrati »pade v služnost vsaki trenutni ideološki hegemoniji«.

Znanost tako nadaljuje s teološkimi obrazci oziroma kot pravi Močnik: »Namesto krščanske hipoteze o odrešenju /imamo/ teorecistično premiso o epistemološkem rezu.«
Scientistična vera o lastni nevtralnosti in avtonomnosti je torej zaslepljena s svojo pozicijo znotraj ideološkega gospostva.

Kaj točneje vse to pomeni za današnjo univerzo in možnosti teorije, nam je zopet zaupal avtor sam, ki v izbranih spisih ta vprašanja obravnava v precejšnjem obsegu. Pa mu prisluhnimo:




Močnikov interes v Spisih iz humanistike tako ostaja zavezan možnostim prebijanja obstoječih hegemonsko-ideoloških razmerij, ki teorijo delajo vredno njenega imena, konkretneje jo v prvi vrsti vzpostavljajo kot emancipatorno. Pred dobrim mesecem je v temnih prostorih kluba Gromka na Metelkovi na javni diskusiji posvečeni nocoj predstavljenim Spisom med drugim spregovoril tudi Nik Jeffs, ki je skušal zajetno izdajo prodornih tekstov iz Oranžne zbirke Založbe /*cf uvrstiti v širši avtorjev opus. Nik, torej:




Za zaključek nocojšnjega Odprtega termina za kulturo pa v duhu agonističnega dialogiziranja prisluhnimo še nekaterim vprašanjem, ki so na omenjeni diskusiji vzniknila. Prijetno poslušanje, nato pa v noč in/ali h knjigi.

 

Celotna oddaja:

 



Komentarji
komentiraj >>